Velika Patagonija, 2. del

Najprej vam dolgujem opravičilo. Iz glavnega mesta Čila se v daljavi pod Andi vidi Aconcagua in ne Anapurna. Za ogledovanje Anapurne se bom morala podati v Nepal. Se vam lepo zahvaljujem za opozorilo, dragi bralci. Hkrati vas pohvalim, da tako pozorno berete prispevke in opazite napako. Errare humanum est, sta ugotovila že Seneka in Hieronim, tako vam tudi jaz pišem, motiti se je človeško. Hvala, da ste sporočili. Torej glavno mesto Santiago de Chile nosi ime po Jakobu. Mest z imenom Santiago je po svetu veliko, najbolj je poznan v Composteli v Španiji, najdemo ga na Kubi, pod vulkanom El Teide na Tenerifih. V Sloveniji imamo Šentjakob, na krasu pa Štjak. Prva stvar, kar sem v velemestu opazila, so bili migranti, smeti, oboroženi policisti v trgovinah, železne ograje v hotelu. Nedavna kriza v Venezueli in drugih južnoameriških državah je pognala v beg številne begunce. Posedajo po tratah, ležijo na kartonih, prodajajo poceni stvari … Nekaterim uspe, vsem nikoli. Vsi ti želijo pokazati blišč dežele, človek pa opazi tudi bedo. Najpomembnejše stavbe so seveda lepe, prekrasne, zgradili so jih Španci. Isti konec tedna je bil v Ljubljani maraton in tudi tukaj, po ulicah Santiaga, so tekli maraton. Mlado in staro, debeli in suhi so tekli za svoje zdravje, mestu in deželi v čast ... Med njimi se je sprehajal tudi čisto pravi Božiček. Deželo sta močno zaznamovala vsaj dva politika, Salvador Allende in Augusto Pinochet. Prvi je bil izvoljen na volitvah, drugi je izvedel državni udar. Prvega je podpiralo ljudstvo, drugega ZDA. Država je zelo razslojena, socialne razlike so ogromne. Bogatejši živijo pod Andi, ostali v mestni kotlini. Bogastvo deželi prinaša bakrova ruda, saj so na njenem severu največji rudniki bakra na svetu. Turistično mesto na obali Pacifika je spominjalo na betonsko džunglo. Hladen morski tok vode ne segreje kaj prida, tako je kopalcev malo. Čudovito je rastje. Smo v območju sredozemskega podnebja, sedaj je pomlad in vse cveti. Ogromna drevesa, pasijonke, strelicije, brnistra, palme in agave, to je res lepo. Pozornost mi je pritegnila cvetlična ura in takoj sem pomislila, česa takega pa pri nas nimamo. Precej večji in lepši vtis je name naredilo mesto Valparaiso. Je pristanišče in sedež mornarice, hiše, postavljene v hrib, pa so tako posebne, da so jih umestili na seznam Unecove dediščine. Ena od ulic je poimenovana po Jugoslaviji. Tako srečamo hrvaško hišo, kjer je na fasadi rdeče-bela šahovnica. Ko smo se vračali v glavno mesto, smo se srečali s prijateljico – Slovenko, ki jo je semkaj pripeljala ljubezen. Kje se srečamo, pripovedujemo drug drugemu. Ko si na tujem, pogosto pogrešaš domačo hrano. Tako sva dol prinesla Zlate kroglice, Cedevito in Sadni čaj 1001 cvet. Okus in vonj nas najpogosteje spominjata na dom. (Se nadaljuje)