Velika Patagonija

Patagonija je pokrajina na jugu Južne Amerike, ki si jo politično in upravno delita državi Čile in Argentina. Sega prav na jug kontinenta, od koder se lahko z ladjami ali letali podate le še na Antarktiko. Rada potujem, če imam čas, vendar pokrajine in dežele izbiram. Ne potujem kar tako, ker je to pač modno, ker živimo v takih časih, da si to lahko omislimo, in ker se ljudje radi pohvalijo, kje so bili. Moj poklic je raziskovanje dežel in spoznavanje njihovih ljudi. Najpomembnejša dežela je naša lastna domovina, ki je ne bomo nikoli dovolj poznali in spoznali. Če kdo, potem geograf čuti potrebo, da ne rečem dolžnost, da obišče tudi kakšno tujo deželo. Letos sem bila stara petdeset let, trideset let sva poročena, otroci so odrasli, zdravje nama služi, torej več kot dovolj priložnosti, da lahko ponovno raziskujeva daljne dežele. Nazadnje sem se peljala s čezoceanskim letom čez ekvator leta 1997, ko sva obiskala Indonezijo. Moja želja je bila, da predno grem v službo, potujem nekam brez obveznosti in časovnih rokov. Tako sva preživela mesec dni tam dol. Potem smo skrb, čas in denar namenjali službi, hiši, otrokom. Z veliko družino potuješ drugače, ravno tako lepo, ne moreš pa jih sedem peljati na drug konec sveta. To bodo počeli lahko sami, ravno tako, kot to zopet sedaj počneva midva. Morda potujem z drugačnimi očmi in pričakovanji. Sedaj se malo bolj poglobljeno tudi v službi ukvarjam z razvojem turizma in podeželja. Najprej opazuješ to v bližnji okolici, pri sosedih in rad pogledaš še dlje. In še nekaj je drugače, prvič, čisto prvič potujeva z agencijo. Imela sem nemalo pomislekov, da ne rečem dvomov, ali jaz to potrebujem, ko pa to vse življenje delava sama. Najpomembnejši razlog je bil čas – nimam ga neskončno, učitelj podaljša počitnice in mora imeti razumevajoče vodstvo, da ga v izobraževanju na lastne stroške podprejo. Torej, lahko bi opravila enako pot sama, pa bi nama vzelo minimalno teden dni časa več, ker se vsi leti in avtobusi ne bi ujemali in »poklopili«. Drugi razlog je znanje španščine. Ne govorim špansko in nisem opravila tečaja ali dveh španskega jezika. Tukaj pa le redki, zares redki govorijo angleško, zapleti pa se vedno zgodijo. Na začetku so nam povedali, da to ne bo le potovanje, to bo avantura, kjer se je treba prilagajati razmeram, zlasti vremenu. No, pa začnimo. Leteli smo iz Benetk v Madrid, od tam pa v Santiago de Čile. Ogledali smo si glavno mesto, ki je megalomansko – devet milijonov prebivalcev napolni kotlino pod Andi, od koder se lepo vidi tudi Aconcagua, najvišji vrh Južne Amerike. Vidi se, če je dobro prevetreno in jasno, sicer megleni pokrov, napolnjen s smogom, prekrije celotno območje in Andov v daljavi ne vidimo.

(Se nadaljuje)