Velika Patagonija, 3. del

Preden smo se začeli premikati proti jugu, smo si ogledali vinogradniško posestvo z lepo urejenim zelenjavnim vrtom, zelišči, cvetočimi japonskimi češnjami, sadnim drevjem. Degustirali smo vino in bili deležni imenitnega kosila. Bil je ravno dan najine 30. obletnice poroke. Težko bi to načrtoval, ko se prepustiš, se pa zgodi. Opravili smo prvi notranji let iz glavnega mesta v Puerto Montt. In zgodila se je prva nevšečnost na poti, štirje člani skupine nismo dobili prtljage – oba z Janezom sva bila med njimi. Kovčki so odleteli v naslednji kraj. Brez znanja španščine bi kaj malo opravili, ker res ne govorijo angleško. Zelo so se potrudili in zvečer so nas izgubljeni kovčki že čakali v recepciji hotela. Temu predelu pravijo zelena Patagonija. Andi so nam že bližji, jezera oblikujejo gorsko pokrajino, pomladno cvetje deželo polepša. Opazovali smo goro Osorno – vulkan, ki na prvi pogled spominja na japonsko sveto goro Fu­dži. Pripeljali smo se do snežne meje. Potem se začne smučišče, mi pa smo preizkusili hojo po vulkanskem pesku – kot bi hodil po oglju. Modro nebo, sneženi vrh vul­kanske gore, lava granitne barve, spodaj jezero sinje modre barve, kaj še hočeš lepšega. Da je bil dan popoln, smo se z majhno ladjo vozili po jezeru in se sprehodili ob brzicah in koritih reke Petrohue. Če pomislim nazaj, je bil to eden od lepših krajev na celotni poti. V preteklosti so tukaj živeli Indijanci iz rodu Mapuče. Njihova usoda je znana. Beli človek je v duhu pohlepa, več vrednosti ali nevednosti pobijal, kradel, uničeval vse, kar ni bilo po njegovem merilu. Na tej poti nisem nikjer zasledila duha ali želje, da bi se belci Indijancem opravičili za svoja dejanja. Prijatelji, ki so potovali po Kanadi, so povedali, da je tam na vsakem javnem prostoru ali prireditvi zaznati željo po opravičilu. V začetku 19. stoletja so sem dol povabili Nemce. Da bi poselili prazen prostor in prinesli njihovo miselnost, kulturo, znanje. Tako v teh krajih še danes visijo tri zastave, čilenska, nemška in zastava pokrajine – regije, kjer se nahajamo. Tam je nemška šola, trate so lepo urejene, še bolj okrasni vrtovi, fasade na hišah imajo lesene dodatke, kot to vidimo v Nemčiji. Občutek imaš, kot bi prišel na južno Bavarsko. Človek na tujem si je od nekdaj želel pričarati svoj dom, pa če tudi se je odselil prostovoljno. V radiju 50 kilometrov zračne razdalje čez Ande je na argentinski strani kraj San Carlos de Bariloche. Tam živi veliko Slovencev. Nekdaj je bila živahna trgovina med kraji na obeh straneh Andov. Potem sta se državi zaradi razdelitve ozemlja sprli in meja je postala ovira. Opravili smo drugi notranji let v kraj Punta Arenas, od koder ladje že vozijo tudi na Antarktiko.