Velika Patagonija, 4. del

V Punta Arenasu sem prvič začutila pogum velikih osvajalcev novih dežel. Kako so bili Magellan in njegovi ladjarji pogumni, neustrašni, ko so jih kralji poslali v dirko za začimbami in drugim bogastvom. Tudi Darwin je plul tod mimo v manjši ladji Beagle. Niso vedeli, kam plujejo, kaj jih čaka, to so počeli iz čiste radovednosti. Potem smo končno prišli do gora. To je bil moj glavni vzgib za obisk Patagonije, dočakali smo ga osmi dan poti. Prvi narodni park je bil Torres del Paine. Cesta nas je pripeljala do skorajšnjega konca sveta, ko smo zagledali gorske vrhove Cuernos del Paine. Na prvi pogled spominjajo na Tri Cine v Dolomitih. Pogled na gore je mističen. Spodaj je jezero turkizne barve in še dve jezeri sta v bližini. Vreme je tam dol največja ovira. Veter je pihal tako močno, da si imel občutek, kot da bi se naslanjal na steno. V trgovini sva se pogovarjala z dvema mladima fantoma. Vprašala sta naju, ali greva na treking. Kar stisnilo me je pri srcu, ko sem odgovorila: »Ne, v bistvu sva bolj turista.« Naslednji užitek gora je bil v kraju El Chalten. Majhna vasica, ki ponuja kajakaštvo, rafting, jahanje, kolesarjenje, pohodništvo, plezanje. Končno smo bili tudi mi vsaj malo gorniki, hodili smo do jezera Laguna Capri in dobesedno obstali ob pogledu na goro Fitzroy. Bilo je brezhibno vreme in vsak gornik bi bil vesel, če bi to goro videl v živo. Ni kaj, za to prideš dol in vredno je. Človek bi morda pomislil, saj greš lahko na Sočo in v naše hribe. Seveda greš, če ne bi rada zahajala v naše hribe, ne bi imela želje videti tudi drugih. Potem smo obiskali ledenik Perito Moreno. Trideset kilometrov je dolg in ne izginja, ampak se povečuje, kar velja za vse ledenike v Južni Ameriki. Deževalo je, tako smo videli le najbližje razpoke. Če ni dežja in snega, ledenika ne bi bilo. V ledeniku so razpoke, vanje prodira voda in svetloba, ki v vsakem trenutku in lomnem kotu daje drugačno barvo ledu. Tako ima ledenik odtenke sive, zelene, modre, bele, turkizne in še kakšne barve. Opravili smo še en notranji let in prišli v najjužnejše mesto na svetu Ushuaia. Sem so v preteklosti naselili kaznjence. Sekali so les. Danes privabljajo gospodarstvo in mlade tako, da jih manj obdavčijo. Mlada domačinka je povedala, da ne bi šla nazaj v Buenos Aires. Tukaj je mir, ni kriminala, vsi jih pustijo pri miru. Pogreša kulturo, in ko je v njihovi zimi (našem poletju) dovolj teme, mora nekam na toplo in svetlo. Vstopili smo še v en prak, Tierra del Fuego. Andi so tukaj visoki do 1300 metrov, snežna meja pa je na 900 metrov. Predstavljate si lahko polkrožno verigo gora, ki so na vrhu pobeljene s snegom, spodaj je morje, ribiške ladje, križarke, malo ljudi, pisane hiške, zelena trava … Z ladjo smo se peljali še južneje in videli pingvine v njihovem naravnem okolju.