Velika Patagonija, 5. del

Pingvini torej, te živali so tako zelo posebne, da jih preprosto lahko le opazuješ in se jim čudiš. Z ladjo smo se pripeljali čisto do obale otoka, kjer je bivala kolonija pingvinov. Opazovali smo jih zgolj z ladje. Oranžen kljun in tace, črna glava z belo liso pri straneh, črn hrbet in bel trup, dve peruti, kjer je zgornja stran črna, spodnja pa bela. Nerodno stopiclja, zelo spretno plava, hodijo v parih, se igrajo s kljuni. Preprost je in ljubek. Preostal nam je še zadnji notranji let, v Buenos Aires in od tam domov. Buenos Aires me je precej bolj navdušil kot denimo Santiago de Chile. Je bolj odprto, zračno, ima veliko dreves, ki so bila ravno v cvetenju. Najbolj uspešno je bilo v obdobju med obema vojnama. Še danes imaš kje občutek, kot bi bil v Parizu. Teater Colon je imenitna stavba, prav tako druge. Nekatere osebnosti so zanje svete – Evita Peron, papež Frančišek, Maradona in Messi. Imenitno je bilo piti kavo v kavarni Tortoni in gledati predstavo argentinskega tanga. Prijateljica me je poučila, da je pravi argentinski tango subkultura, ki se pleše brez vnaprej pripravljene koreografije in brez znanega partnerja. Naša predstava je bila muzikal z večerjo. Ko sem opazovala spretne gibe in korake, sem se sama počutila kot hlod. Zadnji dan smo imeli povsem prost dan in obiskala sva enega od slovenskih domov v Buenos Airesu. Obiskala sva Slomškov dom in imela sva kaj videti. Bila je sobota, dan njihovega pouka. Vstopila sva na dvorišče in pristopili so ljudje, prostovoljci, ravnatelj. Beseda je takoj stekla. Prosila sem, če lahko pogledam v kakšen razred. Ne le da sem lahko pokukala v razred, lahko sem jim kar razložila, kako je bilo s samostani na Slovenskem v srednjem veku. V tretjem razredu so pisali narek, v sedmem so se učili o omenjenih samostanih, pri pouku glasbe so vadili Čukovo pesem Cel svet imaš na dlani. Kmalu bodo počitnice in vadili so za zaključno prireditev. To je že četrta generacija otrok, ki še govorijo slovenski jezik. Ob sobotah hodijo v prostovoljno šolo, kjer spoznavajo Slovenijo v slovenskem jeziku. Vedno težje je. Otroci imajo cel kup krožkov in treningov, matere so v službah, težko je vsako soboto najti čas za tako veliko prostovoljstvo, kot je poučevanje ali obiskovanje slovenske šole. Nekaj je res, narod po jeziku je ali pa ga ni več. Mladi Slovenci današnje generacije v ZDA, Kanadi in Avstraliji slabo in le redko še govorijo slovensko. Zdi se, da veliko denarja pospeši individualizem, potem pa skupnosti ne potrebuješ več. S solzami na očeh sem zapuščala njihov dom in si mislila, kako so zavedni. Občudujem njihovo povezanost in pripadnost obema domovinama. Ob koncu pouka so svečano spustili argentinsko in slovensko zastavo. Tako se je najino potovanje končalo. Vredno je delati in živeti za takšna doživetja. (Konec)