Velika planina

Bila je nedelja, pa sva rekla, pojdiva nekam, kjer že nekaj časa nisva bila. Odločila sva se za Veliko planino. Tja sva pristopila s Kranjskega Raka v smeri Črnivca. Ovinki in še enkrat ovinki. V preteklosti sva pogosto to pot prevozila s kolesom, od doma na Črnivec, tik pred vrhom je odcep za Luče, preko Podvolovjeka, pa si po najhitrejši poti v Logarski dolini. Nekaj časa sva imela obsesijo obiskati Logarsko dolino z različnih smeri, Podvolovjek je bila najhitreje dostopna smer, zelo priljubljena je bila tudi preko Jezerskega in Črne na Koroškem. Tako se voziva čez Podstudenec in Krivčevo mimo Podloma in si mislim, kako je šlo to s kolesom hitro, sedaj pa se mi zdi, da se z avtom nikamor ne premakne. Tedaj še nisva imela električnih koles in v Kamnik sva prišla čez Šenturško Goro in Sidraž. Danes se voziva z avtom, pa se mi zdi daleč. Na kolesu je drugače in bilo je včasih …. Kranjski Rak je meja med Gorenjsko in Štajersko in tam na sedlu se odcepi pot na Veliko Planino. Parkirišče je plačljivo, tam je redar, ki pravi, ne sprejemamo kartic, smo daleč od civilizacije. Niso še uredili parkomata ali pa bi lahko rekli, še sreča, je vsaj še kje človek, ne le avtomat. Pot na Veliko Planino ni naporna. Bila sva še tako zgodnja, da ni bilo veliko obiskovalcev. Ko na planini vidiš staje, je to res nekaj izjemnega. Takšne posebne arhitekture ne srečaš drugje v domačih Alpah, kaj šele na tujem. Hiše s skodlami krite, ki so razporejene čez celotno planino in še čez nekaj sosednjih, so kot pravljična vas. Živine ni bilo več, so jo že spravili v dolino, sedaj smo le še planinci. Planinska trata je kot zelena preproga, mehka in opojna, da bi najraje človek hodil bos. Narava se že barva na meni najljubši odtenek, rjavo, oranžno, zlato. Kot da bi sonce svetilo na drevesa. Bukve so stare in mogočne, debla so zraščena skupaj in tvorijo mogočno oporo krošnji, ki postaja zlato rumena. Bilo je oblačno, pa je bilo vseeno tako lepo pogledati paleto različnih barv, od temno zelenih smrek in jelk do hrastov, javorjev in bukev, ki so najštevilnejše. Planinskih koč na območju Velike in Male planine je, kar jih hočete – Črnuški dom, Domžalski dom, Jarški dom pa še druge okrepčevalnice so tam. Ko sva se vračala, je bilo več planincev. Bile so tudi družine z majhnimi otroki. Nekatere otroke so nesli v nahrbtnikih, drugi so hodili sami, mnogi so šli gor na kosilo – planinsko obaro in štruklje, se razume, in kaj podobnega. Srečala sva kolesarja. Gor sta prišla s Črnivca. Pravi, da sta na poti na hitro pobrala še jurčke, sedaj pa se vračata. Torej jurčki nas čakajo ali mi čakamo jurčke ali je to le moja neuresničena želja, da bi našla in nabrala to bogastvo gozda. Pa naj kaj ostane še za kasnejša leta. In tako je, da učitelj, kjerkoli je, pogosto sreča dijake. Tudi tokrat sem jih in zelo sem ponosna, da jih srečam tudi v hribih.