Volčja jagoda

Kar ima v slovenskem rastlinoslovju vzdevek »volčji«, je vse povezano z močno strupenostjo, pa naj gre za razne volčine, volčje češnje ali jagode. To velja tudi za našo volčjo jagodo (Paris quadrifolia). Ta naj bi dobila ime po trojanskem princu Parisu iz klasične starogrške pesnitve, ki je imel v rokah »jabolko spora« med tremi božanskimi lepoticami Hero, Ateno in Afrodito. Slednjo je določil kot najlepšo, kar je privedlo do trojanske vojne. Rastlina ima v slovenščini še hujše nazive, denimo črna bil, hudičevo oko, hudoglidje, kačja jagoda, kužnica, zirana trava, zirani bobek ...

Rastlinoslovci opisujejo volčjo jagodo kot zelnato trajnico iz družine lilijevk, ki doseže do 40 cm višine in cvete od maja do junija. Na vrhu stebla so štirje listi v vretencu, nad katere moli sredi črtalastih listkov en sam cvet. Iz njega se razvije kot plod črna jagoda. Gorje, če bi jo zamenjali za borovnico! Vsa rastlina je namreč močno strupena, ker vsebuje škodljive sapononine in glikozide. Strupen naj bi bil predvsem paristifnin, ki ga je največ v korenini in plodovih. Povzroča prebavne motnje ter živčne težave z motnjo zavesti in pogosto smrtjo. Rastlina je strupena tudi za živali, recimo pse, še bolj pa za vodne živali, kot so ribe in raki.