Vrnitev h koreninam

Zgodbe o nasilju nad političnimi ujetniki je Tomo poznal še iz časa JLA. »Bom tudi sam doživel njihovo usodo?« se je vprašal. Odločitev, da pobegne čez mejo, je padla sama od sebe.

»Tisto noč, ko sem se odločil, praktično nisem nič spal. Sodelavci so mi večkrat pripovedovali o nevarnostih, ki prežijo na ubežnike, ki ilegalno prečkajo meje. Stražarji so menda patruljirali noč in dan, osvetljevali teren z reflektorji, s seboj nosili puške in jo brez razmisleka namerili v ubežnika. Nikomur nisem povedal za svojo namero. Zjutraj sem se kot po navadi usedel v tovornjak in odpeljal robo proti Dravogradu. Slišal sem, da je v bližini vas Bukovje, ki je bila oddaljena od glavnih cest in naselij, kar je pomenilo, da bi mi gozdovi lahko nudili varno zavetje. Bal sem se edinole psov, ki so jih imeli graničarji. V nahrbtniku sem imel le nekaj najnujnejših stvari – star plašč, kos kruha, vodo in nekaj dinarjev. Še danes ne morem verjeti, kakšno srečo sem imel. Do trde noči sem preždel v kabini tovornjaka, od katerega sem se, ko sem krenil na pot, poslovil s solzami v očeh. Napisal sem pismo šefu in ga prosil, naj mi oprosti. Zelo na slepo sem hodil vso noč. Enkrat proti jutru sem, ne da bi koga srečal, prispel do vasice Lavamünd. Ko sem domačina, govoril je slovensko, vprašal, ali sem že na varnem, se je začudil. 'Ste pa imeli srečo! Ravno prejšnji teden so tri ujeli in odpeljali nazaj.' Povabil me je v kuhinjo, kjer mi je njegova žena pripravila zajtrk. Ob odhodu mi je stisnil v roke nekaj šilingov. 'Da bo za vlak,' mi je rekel. Na pragu me je potem prestregel in me kar sam zapeljal v Beljak, na vlak. Kako sem mu bil hvaležen. Svetoval mi je, naj zaprosim za politični azil zaradi političnih razlogov ali zaradi represije, ki sem jo doživljal v Jugoslaviji. Na srečo je na uradu v Pliberku, kjer sem se prijavil, delala njegova hčerka, ki mi je šla zelo na roke. Morda tudi zato, ker sem bil mlad pa še kar fajn za pogledat? V Avstriji sem živel devet let. Vozil sem tovornjak, tako kot v Kranju. Potem se mi je ponudila priložnost, ko so v ameriški bazi potrebovali ekonoma za pokrivanje baznih taborišč po vsej Nemčiji. Ker sem že zelo dobro znal nemško, sem se prijavil. Leta so tekla. Kakšne resne partnerske zveze nisem imel, ker sem večino časa preživel za volanom. Imel sem pa veliko prijateljev, s katerimi smo ob prostih dnevih kartali, hodili kegljat ali pa smo obiskovali različne avtomobilske dirke. Pogosto sem se odpeljal tudi na Grand Prix Italije v Monzo, kjer je potekala najbolj znana in prestižna dirka v Formuli 1. Moje moško življenje sem si sem in tja potešil z ženskami, ki so se ponujale tudi za denar. To vam pa moram povedati: kar nekaj časa sem živel z neko Nemko, ki je imela turške starše. 'Koliko mi plačaš, če ti rodim sina?' me je vprašala, ko sva šla prvič na zmenek. Dogovorila sva se za 8000 nemških mark. A potem je rodila hčerko, kar je zneslo le polovico te vsote. Ko je bila Nikolaja stara tri leta, me je partnerica zapustila. Ostal sem sam z otrokom, sam sem jo tudi vzgojil, sam sem poskrbel za njeno šolanje in vse ostalo. Zaradi nje sem si kupil tudi vrstno hišo, tako da sva imela dom. Matere ni bilo nikoli na spregled, četudi oba s hčerko veva, kje živi. Leta so tekla, Jugoslavija je razpadla, jaz sem se začel starati. Hčerka si je zaželela, da bi videla kraje, kjer sem se rodil in preživel otroštvo. Pa sva nekega poletja sedla v svoj Audi in se odpeljala v Istro. O, kako je bilo vse drugače! Nisem mogel verjeti! Moji sokrajani so postali gospodje. Doma me je pričakala sestra in mi povedala šokantno, a zelo veselo novico. Nisem in nisem mogel dojeti, da slišim prav. Pašniki, ki niso bili v času mojega otroštva nič vredni, nihče jih ni maral, so se spremenili v čisto zlato. Tujci so prihajali od vsepovsod, med njimi je bilo veliko Slovencev, in jih kupovali za hotele in počitniške hišice. V glavi se mi je vrtelo, ko sem ugotovil, da sem pravzaprav bogataš. Multimilijonar. Kar vrtelo se mi je v glavi. Razumel sem, zakaj je sestrin zet tako zlahka čez noč zgradil dve gostilni in tri vile z apartmaji. Razumel sem, zakaj so lahko asfaltirali celo poti do vinogradov. Ljudje, ki so se v času moje mladosti preživljali z lovljenjem kač in s kozjerejo, so postali milijonarji kot jaz. 'Zakaj mi nisi že prej sporočila, da nam je padla sekira v med?' sem vprašal sestro. Nekaj se je izmotavala, a mi je potem eden od sosedov povedal, da bi se lahko za svoje parcele obrisal pod nosom, če me še nekaj časa ne bi bilo. Z drugimi besedami: lastna sestra bi me okradla. Potem ko se je hčerka poročila in se preselila na Poljsko, sem sklenil, da se vrnem domov. Malo tudi zato, ker sem preko znancev spoznal Lejo, vdovo, ki mi je bila kar pisana na kožo. Odkrito povem: zaljubil se nisem, zato sem bil prestar, všeč mi je pa bila. A me je po petih letih tudi ona zapustila, ko je spoznala mlajšega. Danes živim sam, morda tudi malo osamljen. Moje življenje teče bolj ali manj razburkano med nenehnim čakanjem. Po dolgi, pusti zimi čakam na pomlad, da pridejo gostje, potem na jesen, da ti odidejo, ker jih imam že poln 'kufr', in na počitnice, da me obiščejo vnuki. Ki so moje življenje, moj smisel, moja ljubezen.«