Z Glasom na Svete Višarje

Že ob jutranjem postanku na Brezjah smo začutili, da bo to lep dan, saj nas je – kot vedno – sprejela direktorica Romarskega urada Andreja Eržen Firšt. Z nasmehom, toplimi besedami in zgodbo o nastanku podobe Marije Pomagaj je popestrila naš obisk slovenskega Marijinega narodnega svetišča. Po ogledu svetišča in fotografiranju pred kipom papeža Janeza Pavla II. smo si privoščili še odmor za kavo.

Naš cilj pa so bile seveda Svete Višarje, romarska gora treh narodov in treh kultur, nemške, italijanske in slovenske. Z gondolo smo se povzpeli na višino 1700 metrov, nato pa peš stopili do cerkve Višarske Matere Božje. Mašo je, ob pomoči še nekaterih duhovnikov, daroval slovenski jezuit pater Peter Lah. Pater se vedno potrudi, da nagovori vernike z vseh treh govornih področij.

Vzdušje svetišča je nekaj izjemnega. Že ob vstopu nas z zidu, ki predeljuje prezbiterij in ladjo, z odprtimi rokami pozdravlja Marija in svoj plašč odpira kot jadro. S tem plaščem, ki je simbol Božje ljubezni do človeka, objema romarje, ki prihajajo na kraj, kjer je pastirček pred 650 leti našel njen prijazen kipec.

Cerkev je preživela marsikatero ujmo, tako naravno kot človeško. V razsvetljenski vnemi jo je porušil cesar Jožef II., ki je želel zatreti »nazadnjaške« ljudske pobožnosti. Skupaj z zaselkom je zgorela pod streli italijanskih topničarjev v prvi svetovni vojni. Če izvzamemo zidove, na staro cerkev danes spominjata le Marijin kipec na oltarju in ožgani relief, ki je vzidan v vzhodno steno ladje.

Najmočnejši pečat je obnovljeni cerkvi vtisnil slikar Tone Kralj, ki jo je opremljal v tridesetih in znova v šestdesetih letih 20. stoletja. Naslikal je prizore Marijinega življenja ter dve zgodovinski uprizoritvi: najdenje kipca in opustošenje, ki ga je povzročila prva svetovna vojna. Njegova je tudi slika slovanskih apostolov svetih Cirila in Metoda v družbi zavetnikov oglejskega patriarhata svetih Mohorja in Fortunata.

Po ogledu cerkve in krajšem sprehodu okoli vrha smo se okrepčali še v gostilni, kjer je ob prijetnem druženju tekla beseda o marsičem. Gostje so tudi zapeli in zaplesali ob spremljavi harmonike. Tudi tokrat nam je zaigral Jure Prešeren, lastnik gostilne in zaveden Slovenec. Ob lepih Avsenikovih melodijah je čas kar prehitro minil in morali smo se vrniti v dolino.

Vožnjo z avtobusom smo nadaljevali skozi Ovčjo vas / Valbruno, kjer nas je očarala urejenost gorskega kraja, stisnjenega med strme stene Karnijskih Alp. Jože Košnjek nam je povedal, da je tu služboval župnik Prešeren, brat bolj znanega našega pesnika Franceta. Veliko časa pa je tu preživel tudi Julius Kugy, znan po svoji ljubezni do alpinizma, zlasti do Julijskih Alp. Lokalni gorski vodniki so mu pomagali, da se je prav iz Ovčje vasi povzpel na mnoge izmed še neosvojenih vrhov Julijcev ter da je že osvojene vrhove dosegal po novih smereh. Zaradi tega je znan tudi kot »odkritelj Julijskih Alp«. Posebej znan je po vzponih na Škrlatico in Montaž.

Ustavili smo se še v Trbižu, da smo obiskali znamenito tržnico, kjer smo mnogi v času rajnke Jugoslavije kupili svoje prve kavbojke.