Razvedrilo
Festival Fragmenti
Poroka je velik dan za mlad par. Odločitev za sobivanje z nekom do konca življenja (vsaj tako si obljubimo) ni šala. Odločitev biti z nekom v dobrem in slabem do groba je velika odgovornost. Starejši razumemo, da mlad človek niti ne razume vseh razsežnosti te obljube. Pomembno je, da se je oba držita in oba sproti zorita v tej obljubi. Poroka je dan ponosa za starše, saj takrat na neki način oddajo svojega otroka v drug odnos, ki naj bi postajal primarni odnos za njunega otroka. Poroke se veseli sorodstvo, tudi širša skupnost, saj gre tako življenje naprej. Do sedaj je v zgodovini človeštva sobivanje moškega in ženske omogočalo nadaljevanje vrste. Danes pa človek s poroko ne želi le preživeti in imeti otroke, temveč želi biti tudi v tem odnosu srečen. Želi se uveljaviti kot moški ali kot ženska, želi pokazati svoje talente, želi biti na uslugo možu ali ženi, želi biti spoštovan in spoštovana, vsak hoče biti enakovredno upoštevan. Ne pristajamo več na podrejene in nadrejene vloge. Danes želimo v odnosu izživeti svoje življenje – saj je le eno in še to je kratko.
Za večino poročenih je poročni dan najbolj pomemben dan v življenju. Kako zelo pomembno je deliti vsakdanjik, mizo in posteljo, denar in skrbi, veselje in srečo, hišo in šotor, dneve in noči, dopust in avto … z enim človekom – to vidimo šele z leti. Pravzaprav, iskreno rečeno, moramo imeti malo sreče. Dober mož ali dobra žena pride ali pa ne pride. Vendar to je pol resnice. Druga polovica je pa, da se skupaj odločita za zavestno graditev odnosa vse življenje. Torej poleg sreče potrebujemo še garanje.
Pari, ki so že dlje časa živeli skupaj in se nato poročijo, poročajo, da je drugače – preprosto se poveča medsebojna pripadnost, več je zaupanja, obljuba dokončnega odnosa je bolj zavezujoča, poveča se medsebojno spoštovanje in zavestni trud za odnos. Zato je najbolj ključno, da mladoporočenca dasta na prvo mesto svoj odnos. Vsi ostali deležniki (starši, sorodniki, služba, hobiji, otroci) morajo biti na zdravi oddaljenosti. Le tako bosta mladoporočenca lahko živela vsak svojo svobodo v medsebojni povezanosti. Največ šteje njun stik. Boljši stik med njima pa jima bo dajal občutek varnosti. Zanimivo je, da se večji, boljši stik ne naredi z dobrimi zabavami, veliko denarja, potovanji, množico prijateljev, temveč v trenutkih, ko sozakonca nujno potrebujemo ob sebi. Kdaj je to? Ja, takrat, ko nam je težko. Dober stik se dela v trenutkih prestrašenosti, v neprespanih nočeh, ko nam teče voda v grlo, ko izgubimo službo, ko nas izvržejo iz neke družbe … Takrat potrebujemo ramo, da se zjočemo in potarnamo. In takrat je zelo blagodejno slišati: »Saj bo, saj sva dva.« Dober in iskren stik med možem in ženo vedno pomirja.