Zagovor

Poznamo več vrst zagovorov – pred kakšno uradno osebo, na sodišču, na izpitu, pred starši, kadar smo kaj ušpičili … Tokrat se spominjam svojega zagovora diplomske naloge. Opravila sem ga pred 27 leti. Naloga je bila povzetek dela, pri katerem sem že med študijem sodelovala v okviru skupine za razvoj podeželja. Tako sem v nalogi povzela, kar je bilo začeto, nakazala smer razvoja in pripravila praktično nalogo. Pripravili smo novo tematsko pot po podeželju. Nedavno sem hodila po tej poti in nekaj usmerjevalnih znakov na poti še vedno stoji. To me je presenetilo. Ni videti, da bi jih obnavljali, niso pa še vsi razpadli ali strohneli. Spominjam se, kako sem se pripravljala na zagovor. Odmerjenih je bilo 15 minut, merila sem čas in veliko vadila. Spomnim se komisije in vprašanj profesorjev. Pravzaprav se mi zdi zelo lepo, da to delo, ki sem ga opisovala v nalogi, opravljam še danes. Moj prostor in delo sta na podeželju. Razvijam in usmerjam miselnost mladih, da bi tukaj ostali, da bi si našli prostor za delo in življenje zunaj glavnih mest, na vasi, ki nudi toliko prednosti in ugodnosti. Še vedno ustvarjam tematske poti, take za hojo in kolesarjenje, organiziram prireditve na podeželju – in to mi je všeč. Včasih se sprašujem, ali je danes lažje študirati in opravljati obveznosti kot včasih. Literatura je lažje dostopna. Danes do vseh knjižnic lahko dostopaš na spletu, z računalnikom ali telefonom od doma. Včasih smo pač sedeli v knjižnicah in veliko časa prebirali literaturo, potem pa si naredil nekaj zapiskov v kakšen zvezek. Danes v nekaj urah lahko pregledaš enormno količino člankov, revij, diplomskih nalog. Glavna naloga je izluščiti pravo literaturo, prave podatke. Živimo v poplavi podatkov, pogosto niti ne vemo, kaj bi z njimi počeli, kateri so pravi in kateri ne. Prejšnji petek je bil za našo družino poseben dan. Z dvema avtomobiloma smo se odpeljali v Ljubljano. Na oddelek smo prišli že malo prej. Pogledala sem po vratih kabinetov. Precej profesorjev sem poznala. Pripravili so razstavo v čast profesorju, ki ima častitljivih 90 let in je še vedno vitalen. Potem se je začelo. Komisija je vstala in z njo smo vstali tudi mi. Kandidat je začel zagovor. Poznala sem vsebino in ponosno spremljala zagovor. Sledila so vprašanja in kandidat je suvereno odgovarjal, kar so ga vprašali. Pred 27 leti sem na istem oddelku za geografijo zagovarjala svojo diplomsko nalogo jaz. Poslušat so me prišli starši in Janez. Mateja smo prišli poslušat vsi, po videoklicu ga je spremljal celo Rok, ki kolesari po Normandiji. Za svoje delo je dobil enako oceno – najvišjo in pridobil enak naziv, kot ga imam jaz. Je že tako, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Pa je prvi otrok pri kruhu. In ostanejo še štirje. Na dobri poti so.