Zakajzakajzakaj!

Zakaj obnemim in obstojim, ko me kregajo? Zamrznejo mi noge in zakrči se grlo? Zakaj roke želijo objeti, pa ne morejo? Kot da so polne betona, teža, ki je ne morem premakniti. Zakaj moram biti močan? Ob tem pa mi postane trebuh trd kot železo. Zakaj me ne gledaš v oči? Ti me ne gledaš, me pa pečejo oči od tvojega bežanja. Zakaj ne morem oditi od tvojega hladu? Stopala nimajo stika z zemljo – lebdim. Zakaj nočem govoriti o neprijetnih temah? Me pa stiska v prsih, peče me v pljučih, odkar pomnim, zase nosim kovinsko ploščo v prsnem košu. Zakaj moram vedno zadrževati krik in svojo besedo? Čeljust me boli od zategnjenih mišic. Zakajzakajzakaj toliko tihih bolečin v mojem telesu?

To so odzivi telesa na nekaj. Nekaj ni bilo dobro, da se telo navzelo nečesa. Nekaj ni bilo tako, kot bi moralo biti, da se telo še danes odziva. Odziva se mimo razuma. Navedeni in podobni telesni odzivi ne reagirajo na ukaze razuma: »Nehaj boleti, nehaj me vleči navzdol, nekaj me peči v prsih, nehaj zategovati mišice.« Takšne telesne odzive sicer lahko precej dolgo zadržujemo in odrivamo od sebe: s tabletami, z alkoholom, z močno miselno aktivnostjo, z veliko dela, z otopelostjo … Vendar telo ne bo odnehalo. Želi nam nekaj povedati, mi pa ga ignoriramo. To delamo vedno sebi v škodo.

Kje so vzroki za takšne boleče občutke? Glavni vzrok so potlačena čustva, čustveni impulz, ki ga ni bilo mogoče izraziti: jeza, strah, jok, nežnost, odpor, želja po gibanju … Čustva so energija v nas. Telo to energijo zadrži v meni in se ta zadržana energija izraža preko bolečih občutkov v telesu. Gre za biološko energijo (proizvedeno v celicah), ki ni bila izražena in se pač izraža na boleč način. Drugi vzrok je prekinjen gibalni vzgib. Čustvena reakcija je hkrati gibalni vzgib – hoteli bi nekaj narediti: uiti, udariti, objeti, zakričati. Če gib ni bil izveden (npr. otrok ni smel steči k mami ali si moral stati mirno med krivico), telo zadrži energijo gibanja – pogosto v mišicah, kitah, fascijah, nekje v telesu to ostane. Kaže se kot napetost v ramenih, čeljusti, medeničnem dnu, trebuhu. Gib se ni mogel dokončati – energija ostaja neuporabljena. To so fizikalne zakonitosti, v teh vzrokih je več fizike, biologije in kemije kot psihologije. Takšna je naša narava.

Naslednji vzrok je dolgoročna telesna drža in gibalni vzorci. Ko se neka drža (npr. zategnjena ramena, napet trebuh, stisnjena čeljust) ponavlja več let, telo »zaklene« mišice v trajno pripravljenost. Gibanje, dih in energija se ne morejo več prosto premikati skozi telo. Tako je telo pozabilo, kako se sprostiti, ker je preveč let živelo v napetosti.

Z leti se v vsakem človeku nabere veliko vsebin. Tudi tistih, ki jih ne maramo. In ravno te nam delajo probleme, kot smo jih zgoraj opisali.