Zakon na starost

Mnoge raziskave zakonskega zadovoljstva skozi življenjska obdobja kažejo zanimiv vzorec – t. i. U-krivuljo. Zadovoljstvo je visoko na začetku zakona, ko sta partnerja zaljubljena in polna pričakovanj. Zaljubljenost je stanje, v katerem možgani delujejo nekako opito – idealiziramo partnerja, vidimo samo njegove dobre lastnosti in verjamemo, da bo odnos vedno prinašal srečo. A ko ta faza mine, pride boleče soočenje z realnostjo. Spoznanje, da moj mož ali moja žena ni tako popolna, kot sem si predstavljal, prinese prve resne stiske in prepire. Pojavi se občutek, da me ne sliši, ne vidi, nima časa zame, ne čuti me. Nastopijo nesoglasja, konflikti, razočaranja. Veliko ljudi se vpraša: »Je to res to? Je to zakon, ki sem si ga želel?« Padec zadovoljstva je pogosto posledica teh grenkih uvidov, ki jih mnogi niso pripravljeni sprejeti. V srednjih letih, ko življenje postane prepleteno z obveznostmi, otroki in delom, se partnerja pogosto odtujita. Njun odnos postane bolj sodelovanje kot pa ljubezenska zveza. In potem – po vseh teh letih – raziskave kažejo, da se zadovoljstvo na stara leta spet dvigne. Ali gre res za dvig zadovoljstva ali zgolj za iluzijo, ki jo ustvarja strah pred starostjo in osamljenostjo?

Opazovanja iz klinične prakse kažejo, da je zakonsko zadovoljstvo pri starejših parih pogosto slabo ali celo zelo slabo. Vendar ti isti pari poročajo, da so s svojim odnosom zadovoljni. Zakaj? Ker alternativa – osamljenost – deluje še slabše. Ko ljudje enkrat pridejo do določene točke, pogosto nimajo več energije, da bi odnos poglobili ali spremenili. Lažje se je prepričati, da je obstoječe stanje »čisto v redu«, kot pa se soočiti z bolečo resnico, da sta s partnerjem osamljena že desetletja.

Prav ta mehanizem je ključ do razumevanja navideznega dviga zakonskega zadovoljstva v poznih letih. Ljudje si ne predstavljajo, da obstaja nekaj boljšega. Živijo v enakem čustvenem vzorcu – in ker ne zaznajo, kaj pomeni globoka povezanost, pristna toplina ali nežnost, mislijo, da tega tudi ne pogrešajo. Zadovoljni so, ker ne poznajo ničesar drugega. In tako ostajajo v čustveni praznini – neizpolnjeni, a prepričani, da je življenje pač takšno.

Veliko ljudi preprosto ne zmore večjih sprememb v starosti. Nekateri jih nikoli niso zmogli. Utrujeni so od življenja in misel, da bi morali zdaj začeti znova, se zdi grozljiva. A hkrati ni treba, da se sprijaznimo s površinskim sobivanjem. Prava bližina je mogoča v kateremkoli življenjskem obdobju – če si upamo priznati resnico in se vsaj malo premakniti iz cone udobja.

Vprašanje ni, ali je naš zakon »dovolj dober«, ampak ali si sploh upamo pomisliti, da bi lahko bil boljši. Da bi si zaslužili več bližine in nežnosti. Da bi si upali zares čutiti.