Zborovski poklon ob jubileju

Na Gorenjskem ima zborovsko petje bogato tradicijo. Andrej Zupan je ime, ki ga upravičeno izgovarjajo z obilo spoštovanja, ko je govora o zborih. Njegova zgodba je skorajda arhetipska: doma iz Kovorja, iz glasbene družine, z dedkom, ki je študiral na Dunaju in končal tragično v vihri vojne, z babico, ki je verjela, da mora pesem preživeti skozi zgodovino. In tudi je.

Ta vera se je prelila v Kvintet bratov Zupan. Eden izmed njih, Andrej, je že zelo mlad stopal s tiho zanesljivostjo. Med vajami ni srečeval le sorodnikov, temveč tudi glasbene sopotnike iz drugih zvrsti, na primer legendarni Trio Rudija Marondinija. Duh narodnozabavne glasbe je bil vedno nekje v ozadju, kot opomba v partituri, ki jo moraš razumeti – kot glasbenik in kot zborovodja.

Pevska pot Andreja Zupana ni le pot, je pravi orkestriran pohod. Na njem so pomemben pečat pustili mentorji, ki so ga oblikovali: profesorica glasbe, pianistka Sabira Hajdarević, Valentin Zevnik, ki ga je uvedel v svet orgel in vodenja zborov in ki mu je podaril, česar se ne da kupiti – notranjo intonacijo za delo z glasovi; pa tudi priznani glasbeni pedagogi in skladatelji, kot so prof. Jože Trošt, prof. Boža Čotar in prof. Milko Bizjak.

Zbori, ki jih je vodil in jih še vodi, niso zgolj imena na seznamu. So poglavja neke velike zgodbe: MePZ DPD Svoboda Stražišče, MePZ Petra Liparja, ŽVKS Kresnice, PD Viharnik, MePZ Lipnica in MPZ Maj. To je prava glasbena krajina, oplemenitena z mnogimi priznanji, tudi z mednarodnih festivalov. Pa vendar, Zupanove zmage so drugje. Sijejo v tihem pogledu pevke, ki zadene ton, ki se je nekoč zdel nemogoč. V občutku, da celoten zbor diha skupaj, usklajeno. V aplavzu, ki ni zgolj poklon pesmi, temveč skupnosti.

Na večeru ob njegovem šestdesetem rojstnem dnevu je bilo čutiti prav to: skupnost. Dvorana je pokala po šivih – ne ker bi se preveč ljudi želelo pokazati, temveč ker se je hotelo prikloniti velikemu, vendar skromnemu zborovodji. Povezovalka večera Jana Jenko je dogodek tkala z občutkom za zgodbo in z zanosom, ki ga redko srečamo pri predstavitvah življenja. Pravzaprav je povedala to, kar je bilo vsem jasno: Andrej Zupan je utelešenje tiste tihe moči, ki da zboru tempo, ne da bi za to potreboval taktirko.

In tako so peli – in voščili – vsi z enakim namenom, strnjenim v sporočilo: »Dragi naš Andrej, ob tvojem jubileju ti iz srca voščimo. Naj te še dolgo spremljajo zdravje, pesem in navdih. Hvala, ker si naš ton, naš tempo in naša tiha moč. Naj tvoje življenje še dolgo zveni v najlepših harmonijah.« Za nekatere je bil to koncert. Za druge praznik. Za Andreja Zupana pa potrditev, da je pot, ki jo je ubral pred desetletji, prava.