Marija Volčjak ob zaključku svoje dolgoletne kariere z zasedbo Etno banda Poseben gušt, ki je poskrbela za odlično glasbeno spremljavo njenega poslovilnega večera / Foto: Primož Pičulin
Zgodb ima na pretek
Po 47 letih dela na Gorenjskem glasu se je pred tremi meseci upokojila dolgoletna direktorica in odgovorna urednica ter novinarka Marija Volčjak, ki je pomembno zaznamovala razvoj naše časopisne hiše. Pred dnevi smo njen odhod v pokoj proslavili s sproščenim srečanjem sodelavcev in soustvarjalcev Gorenjskega glasa.
Svojo poklicno pot je posvetila novinarstvu, jeziku in ljudem, v vseh desetletjih pa ostala zvesta prepričanju, da mora novinar predvsem znati pisati, poslušati in sprejemati spremembe. Njena pot v novinarstvo ni bila načrtovana. »Pol leta sem delala v Gradisu v računovodstvu, potem pa šla v reklamno agencijo Jugoreklam. Če je bil v Gradisu red, je bil tam kaos. Ko sem prišla z dopusta, sem razmišljala, da to ni zame in da bi šla študirat,« je povedala.
Sodelavka jo je spodbudila, naj poišče fakulteto, čeprav je bil že konec septembra. »Klicali sva po vseh faksih, eni se sploh niso želeli pogovarjati. Čisto vse sva že preklicali, še likovno akademijo. Potem se je sodelavka spomnila, da je za Bežigradom še en faks. In kličem, oglasil se je dekan Vladimir Benko, ker je bila tajnica Iva ravno na malici. Poslušal me je in vprašal, ali mislim resno, ali sploh vem, da so naslednji dan predavanja. Pa sem rekla, da zato pa danes kličem. Rekel je, naj se pridem pokazat, in sem se usedla na trolo in šla. Tajnica je že bila nazaj v pisarni in mi je rekla: 'Aaa, vi ste tisti, ki ji je dekan že podpisal indeks.' Naslednji dan so se začela predavanja. Danes bi bilo kaj takega nemogoče, vse je bilo tako neformalno,« je dejala.
V službi je nato napisala odpoved – in prošnjo za štipendijo. »Ko je sekretar prišel nazaj, je bil jezen, zakaj dajem odpoved. Potem je videl še prošnjo za štipendijo in je dejal, da je to dobro zame, in podpisal oba dokumenta,« je povedala. Po študiju je nekaj časa še ostala v agenciji, nato se je prijavila na razpis za novinarja v Gorenjskem glasu, kjer je vztrajala 47 let. Kot opisuje, je bilo delo včasih precej drugačno. »Čeprav mnogi mislijo, da se danes dela ogromno, se je v preteklosti vsaj pri Gorenjskem glasu delalo še več, saj je bil novinarski normativ enak, tehnološko pa je bilo vse težje – ni bilo interneta, digitalne fotografije, ni bilo elektronske pošte. Za vse si moral iti na teren.«
Največje spremembe je občutila ob menjavi družbenega sistema in ob digitalizaciji. »Pred in z osamosvojitvijo Slovenije so bile spremembe največje; ter z računalniki oziroma z digitalizacijo, ki je zelo dobrodošla, saj delo olajša. Mnogi sicer težko sprejemajo spremembe, ampak taki niso za novinarje. Za novinarstvo so ljudje, ki hitro sprejemajo spremembe, ki so zelo prilagodljivi,« je pojasnila. Ob tem je dodala, da je za novinarstvo ključno obvladovanje jezika. »Pri pisnem novinarstvu je jezik glavno orodje – če težko pišeš, nisi za to. Za radijce je pomemben glas, na televiziji nastop, za nas pa pisanje, ki meni nikoli ni delalo težav,« je povedala. Veliko pozornosti je vedno namenjala tudi mladim novinarjem. »Vedno sem spodbujala študente, naj pridejo med študijem pogledat, da vidijo, kakšno delo je to, kako se dela, ali so za to, ali smo mi zadovoljni, to mora biti obojestransko,« je dodala.
Po treh mesecih v pokoju življenja brez vsakodnevnega hitenja ne doživlja kot velike spremembe. »Sploh se mi ne zdi neka blazna sprememba. Vsi so govorili, kako se vse spremeni, jaz tega ne občutim. Več časa imam za branje, tako da lahko zdaj berem zahtevnejše knjige. Običajno berem zvečer, in če si utrujen od službe, zahtevnih knjig ne moreš brati. Trenutno berem Hararijevo knjigo Neksus, ki opisuje razvoj informacijskih sistemov od kamene dobe do umetne inteligence. Zelo, zelo zanimivo – zdaj imam za to čas,« je dejala. Opaža tudi, da ji turistične agencije zdaj pošiljajo vedno več ponudb. »Meni se zdi, da ljudje narobe ravnajo – svet je treba videti, ko si mlad; ko si starejši, se ti ne ljubi več. Vsaj meni se ne, veliko sveta sem videla že prej. Bom pa zdaj več hodila na morje, na Krk, kjer mi je že dolgo zelo všeč,« je povedala.
Veliko ljudi jo spodbuja, naj napiše knjigo o novinarskih zgodbah, ki so zaznamovale desetletja njenega dela. »Zgodb je res veliko, veliko ljudi mi prigovarja, naj napišem knjigo. Nimam sicer nobenih literarnih teženj, ampak mogoče bi to lahko bil odsev časa, da bi zgodbe odslikavale, kaj je včasih pomenilo biti novinar in kaj to pomeni danes. Res je veliko zgodb, ki nikoli niso šle na papir,« je povedala. Kot možen naslov je omenila Gorenjske čenče ali Privij jo do konca – po eni od anekdot.
Ob simbolnem zaključku svoje karierne poti je za sodelavce in soustvarjalce Gorenjskega glasa organizirala poslovilno zabavo, na kateri je nastopila Etno banda Poseben gušt, ki izvaja pesmi njej ljubega Iztoka Mlakarja. »Zasedbe prej sploh nisem poznala, a so me popolnoma navdušili. Igrali so z energijo in srcem, vzdušje je bilo točno takšno, kot sem si želela – sproščeno, veselo, polno dobre volje,« je še povedala.
