Žitno klasje Pšenične Police (7)

Že zvečer ga je obiskal Voranc. Tudi on je bil navdušen zaradi Frančeve vrnitve. Končno je bil on tisti, ki je k temu največ pripomogel.

»Franc, nategnila sva Nemce, že drugič sem ti rešil življenje. Prvič v gostilni Pr' Rck' v Zalogu, ko te je hotel Gaber zaklati, in zdaj. Bravo, neverjetno! Pretentala sva nemške zdravnike!«

»Voranc, hvala ti za vse, ampak največ mi je pomagala neka bolniška sestra, ki je mariborska Nemka. Če nje ne bi bilo, bi me odkrili.«

»Kaj, mariborska Švabica? Le zakaj? Mariborski Švabi so najbolj zagrizeni nacisti.«

»Še sam ne vem, zakaj mi je pomagala. Ni bila nacistka, ampak čudovita ženska. In ti, Voranc, kako si?«

»Čudovito. In veš, zakaj sem tako dobre volje?«

»Zakaj?«

»Franc, teh pet mesecev, kar te ni bilo, se je veliko spremenilo. Partizanstvo je v pravem razcvetu. Ustanavljajo se brigade, ki štejejo petsto in več borcev, sredi julija se je pod Blegošem ustanovila prva gorenjska brigada, imenovana Prešernova brigada. Obveščen sem, da se bo čez nekaj dni nekje v Tuhinjski dolini ustanovila Šlandrova brigada. Na Dolenjskem in Primorskem pa deluje že več takšnih brigad. Švabe bomo stisnili za vrat. Franc, imaš dolg do mene, ker sem te rešil gotove smrti na ruski fronti. Zato bi bilo prav, da prostovoljno vstopiš v Prešernovo ali Šlandrovo brigado. Ker si mlad in močan, bi bil lahko zelo dober partizanski mitraljezec.«

Francu je vzelo sapo, globoko je zajel zrak in dejal: »Voranc, rešil si me ruske fronte in zdaj mi ponujaš smrt v partizanski brigadi. Nikamor ne bom šel, moja dolžnost je, da skrbim za družino in ostanem doma. Za brigado poišči fante, ki niso poročeni, nimajo družine, nimajo otrok, ne pa mene.«

»Je to zahvala, ker sem te rešil?«

»Voranc, zelo si mi pomagal, res ti hvala, rešila pa me je tista Nemka in zato ti nisem nič dolžan. Sploh pa se ne mislim boriti ne za bele ne za rdeče, hočem biti nevtralen.«

»Mlačnež si – in to v najtežjem času našega naroda. Navadna reva si!«

»Voranc, čas je res težak, sredi vojne smo, ampak vso stvar otežujejo skrajneži, ki bi pod krinko narodnoosvobodilnega boja izvedli boljševiško revolucijo in uvedli boljševizem v Sloveniji. Do sedaj ste v boju proti okupatorju pobili več Slovencev kot Nemcev. Kako to, zakaj?«

»Žrtve morajo biti, čas je takšen, to pa so bili sodelavci okupatorja ali nemškutarji.«

»Je bil Jože Jenko, ki so ga ubili, sodelavec okupatorja? So župan Jakopina, Stanko Osenar, Vinko Vombergar, ki so jih hoteli likvidirati, sodelavci okupatorja ali nemškutarji?«

»Franc, zelo si naiven, sploh ne veš, kdo tajno sodeluje z Nemci.«

»Ja, in vi ste kljub tajnosti vse to izvedeli. No, razen če so vam to izdali Nemci, ki bi jim razdvojenost naroda in državljanska vojna najbolj koristili.«

»Fantaziraš.«

»Ne fantaziram, seme razdora je vrženo in od modrosti samih Slovencev bo odvisno, ali bo seme vzklilo ali ne, se bo razraslo v sovraštvo ali ne.«

In spet sta se hudo sprla in začela vpiti drug na drugega.

Francko, ki je že spala, je zbudilo kričanje. Ko je vstala, je skozi okno v mesečini zagledala patruljo treh nemških žandarjev, ki so počasi prihajali po vasi navzdol. Pritekla je v kuhinjo, kjer sta se prepirala, in dejala: »Sta normalna? Policijska ura je, Nemci gredo po vasi, vidva pa zijata. Hočeta nesrečo?«

Franc je ugasnil petrolejko, odškrnil zaveso v kuhinji in zagledal tri žandarje, ki so šli po vasi. Vsi trije so umolknili. Žandarji so nekaj časa stali na cesti sredi vasi in potem počasi odšli naprej.

Najprej se je oglasil Voranc, ki je dejal: »Franc, treba se bo odločiti. Če te ne bodo vzeli rdeči, te bodo vzeli beli.«

»Ne beli ne rdeči. Lahko noč, Voranc.«

Spet sta bila sprta, tokrat hudo sprta za dalj časa.

Franc je naslednje jutro vstal zelo zgodaj, s prvim svitom. Vzel je kramp in lopato in prvo, kar je naredil, je bilo to, da je pod svojim skednjem izkopal luknjo, dovolj veliko za enega človeka. V to luknjo je naložil slamo, da mu je bilo vsaj malo udobno, in dodal staro odejo, s katero se je lahko pokril. Luknjo je izkopal pod samim vogalom skednja, tako da je skozi podložne kamne skednja lahko dobro videl na svoje dvorišče. Do zime je spal pod skednjem, pozimi pa pri sosedih Jurju, Grošeljnu in Dolinšku. Ob prvem mraku je vedno odšel pod skedenj.

(Se nadaljuje)