Župnikovih šestdeset

Branko Potočnik, župnik župnij Reteče in Suha, je 31. marca dopolnil šestdeset let. Praznovanje je potekalo 11. aprila v Retečah. To je bilo skupno praznovanje za obe župniji, ki ju vodi šesto leto. Pred tem je bil že pet let samo v Retečah. Duhovniško pot je sicer kot kaplan začel na Brezovici in v Novem mestu, kot župnik je bil nato v Dolenji vasi pri Ribnici in v Srednji vasi pri Bohinju.

Praznovanje se je začelo s sveto mašo v župnijski cerkvi sv. Janeza Evangelista v Retečah. »Sveta maša je bila zahvala za dar življenja, za dar duhovništva in za mnoge druge darove, ki so mi bili dani v življenju,« je povedal med krajani obeh župnij priljubljen župnik. Praznovanje se je nadaljevalo s pogostitvijo in druženjem v Kulturnem domu Reteče. Pri pripravi so sodelovali krajani obeh župnij. Ni šlo niti brez golaža, ki so ga skuhali reteški gasilci. Program je bil sestavljen iz kulturnega in zabavnega dela, v katerem je bil poudarek na duhovništvu, smučanju, ki ga je treniral in je danes njegov velik hobi, in poklicu, ki ga je opravljal, preden se je odločil, da bo postal župnik. »Praznovanje je bilo zelo lepo, tudi odzivi so bili takšni. Moja želja je bila, da bi praznovanje povezalo obe župniji, in se je uresničila,« je zadovoljen.

Branko Potočnik prihaja iz župnije Sv. Lenart v dekaniji Škofja Loka, iz na pol kmečke družine s štirimi otroki, on je najstarejši. Starša sta pokojna, kot družina pa so ostali zelo povezani in del dopusta vsako leto preživijo skupaj pri Sv. Lenartu. So zelo športna družina in tudi Branko je bil in še vedno je športnik. V mladosti je pri SK Alpetour treniral alpsko smučanje, v generaciji, v kateri je bila tudi pokojna Nataša Bokal, in bil nato trener v Železnikih, treniral je tudi nogomet pri ljubljanski Iliriji in nato v Alplesu Železniki. Njegova prva zaposlitev je bila v Iskri Elektromotorji, današnjem Domelu v Železnikih, kjer je pet let delal kot stavbni klepar ali po domače »špenglar«. Leta 1989 se je odločil za študij teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1996, kar pomeni, da bo 7. julija letos praznoval tudi trideset let duhovniškega poklica.

»Klic je počasi zorel, ni prišel čez noč. Rad sem bil v športu in rad sem hodil v službo, globlje v sebi pa sem čutil, da Bog zame pripravlja nekaj drugega. Te odločitve mi ni bilo nikoli žal. Rad opravljam to delo, rad sem z ljudmi in upam, da se to tudi vidi,« je dejal z nasmeškom na obrazu. Želi si, da bi tako ostalo tudi še naprej. »Če se malo pošalim, bi rekel, da si za naprej želim, da bom lahko do zadnjega meseca pred smrtjo smučal. Bolj resno pa, da bi mi zdravje dobro služilo in da bi imel lep odnos z ljudmi, med katere sem dan, da bi lahko še kaj dobrega naredil. Srečevanje z ljudmi je veliko bogastvo in mi daje priložnost, da naredim veliko dobrega in ob tem nabiram življenjske modrosti,« je misli usmeril v prihodnost.

V prostem času gre rad v naravo, kolesari, z otroki igra nogomet in seveda smuča. Vsako zimo, če se le da, gre v Dolomite. Šport spremlja tudi po televiziji in gre občasno na kakšen dogodek. Še posebno je navdušen nad družino Prevc, s katero se tudi poznajo. Lani je ministrante odpeljal na sladoled k Homanu v Škofjo Loko, kjer so se slikali s Cenetom Prevcem. Njegova velika ljubezen je tudi gasilstvo. Je član PGD Reteče - Gorenja vas.