Zvok

Gotovo ste že slišali, da ima zvok tudi zdravilne učinke. Ne katerikoli zvok, pač pa točno določen zvok v posebnih frekvencah. Če poslušate meditacijo, ima ta v ozadju točno določeno glasbo, govorec ima ton glasu, ki nas umiri, približa sebi, naravi. Ko poslušamo zvok reke ali slapa, ptičjega petja, šumenja vetra, dežnih kapel ali snega, ta običajno na nas deluje sprostilno in harmonično. Takrat se približamo srčnemu utripu zemlje. Zelo priljubljena je frekvenca 432 Hz. Mnogi ji pripisujejo poseben pomen zaradi njene povezave z naravo, harmonijo in blagodejnimi vplivi na človeško telo in um. Stari inštrumenti, kot so tibetanske pojoče sklede, starodavne piščali temeljijo na uglasitvi 432 Hz. Pravijo, da je matematično in fizikalno bolj skladna z naravnimi razmerji, kot sta zlati rez in Fibonaccijevo zaporedje. Glasba na 432 Hz naj bi bila bolj sproščujoča, pomirjujoča in prijetna za poslušanje, saj naj bi pozitivno vplivala na delovanje možganov in srca. Kadar ne morem zaspati, poslušam takšno glasbo. Pred nedavnim sem se udeležila zvočne terapije. Nisem imela nobenih pričakovanj, še manj izkušenj. Zdravilki sta mi povedali, da bom zaradi poškodbe kolena lahko čutila bolečino. Poškodba je v telesu blokada in zvok ne more čez ta del telesa. Srečali smo se v prostoru, ki je bil zelo prijetno urejen. Na sredini so bile razstavljene tibetanske posode, kristalne sklede, naravne ropotulje, glasbila, ki jih sploh ne poznam. Ena od zdravilk je bila pevka, ki je vsaki čakri v telesu namenila svoj glas – ton. Izražala se je z zvoki svetlobnega jezika in določenih melodij. Ležali smo na tleh v krogu, glave smo imeli obrnjene proti glasbenim posodam. Vse se je dogajalo mirno in spokojno. Sledili so glasovi posod, bobna in melodije svetlobnega jezika. Opozorjena sem bila na možno bolečino in ta je res prišla. Pojavila se je točno tam, kjer me tudi sicer ob obremenitvi koleno najbolj boli. Ko je ena od njiju dveh iz kristalne posode izvabljala zvok, sem na temenu glave čutila močno toploto. Prav žgalo me je, kot bi ležala pred žarečo pečjo. Ta toplota se je zadrževala pretežno v glavi. Naslednji dan sem čutila v oboleli nogi takšno moč, da sem za hojo po hiši odložila bergle. Preprosto jih nisem več potrebovala, oteklina pa se je zmanjšala. Kot bi prejela čudežno moč. Ko sem to povedala zdravilkama, sta bili seveda veseli, hkrati pa sta povedali, da mora biti oseba tudi sicer dovzetna, pretočna, da lahko zvok vstopi v človeka in blagodejno vpliva nanj. Kolikor smo pripravljeni sprejeti, toliko dobimo. Najbolje se je tovrstnih stvari posluževati preventivno kot sprostitev in umiritev. Nisem pričakovala, da bom deležna konkretnega učinka pri poškodbi. Vsako dejanje šteje, če pomaga, pa še toliko bolj.