Teta je bila »​šarf«​ ženska

Starejši se boste še spomnili, da se je, marsikje, ne pa povsod, včasih začel delovni dan s »ta kratkim«. Lastniki gostiln in bifejev, ki so že zarana odpirali vrata, so goste prepoznavali po barvah njihovega nosu.

»Bili smo trije kolegi, ki smo se vozili na delo iz Horjula. Specializirali smo se na encijan. S kakšno lahkoto je stekel človeku po grlu in s svojim grenkim okusom je že navsezgodaj pregnal vsemogoče bacile!« je pripovedoval Evgen, ki pa na koncu ni pozabil dodati, da je trezen že skoraj štirideset let.

Srečala sva se pri njegovi nečakinji, ki ji je prepustil posest in tudi drugo premoženje, ki si ga je nabral v dolgih letih življenja. Poročil se ni nikoli, čeprav je bil že dvakrat tik pred matičarjem. Enkrat je zbežala nevesta, enkrat se je ustrašil sam.

»Odraščal sem pod 'babjo komando'. Stanovali smo pri maminih starših, doma je ostala tudi teta Angelca, ki se ni nikoli poročila. Bila je zelo 'šarf' ženska, z njo ni bilo dobro zobati češenj. Skupaj z mamo sta očeta neštetokrat pretepli. Včasih že zato, če se je jima samo zdelo, da je ruknil kakšen kozarček. Z leti je oče tudi zares začel piti, ker se mu ni zdelo 'pošteno', da ga ženske brez razloga dolžijo za nekaj, česar ni storil. Imel sem še šest bratov in dve sestri. Naše otroštvo ni bilo rožnato. Batine, batine, delo, delo! Samo to smo poznali. Če mame ne bi enkrat poklicali na občino, k tajniku, da ji je povedal nekaj krepkih, še v šolo ne bi hodili. Ni čudno, da se je starejša sestra odločila, da gre k nunam. Bila je precej jezikava in mami je pred odhodom vrgla v obraz, da bo nuna zato, da bo lahko molila za njeno dušo. Vse življenje sva se dobro razumela, četudi je bila od mene, ki sem bil najmlajši, skoraj petnajst let starejša! Ko sem povedal doma, da se grem učit za avtoličarja, je bil ogenj v strehi. 'Kdo bo pa delal?' sta se jezili mama in teta. Resnici na ljubo sta imeli prav. Bratje in sestre so že odšli, ostal sem samo še jaz. Če bi mi takrat obljubili, da bom podedoval posest, bi se še premislil, a jima kaj takšnega ni padlo na pamet. Od očeta, ki je že precej pil, pa tako in tako ni bilo velike koristi. Obiskoval sem poklicno šolo, ob popoldnevih sem bil pri mojstru za vajenca, ves ostali čas, zlasti konec tedna, pa sem garal doma. Ni bilo čudno, če sem zastal v rasti, saj sem za povrh še skromno in slabo jedel. Pa bi morda ne jamral, če bi moj želodec sprejemal slanino in ocvirke. Ne enega in ne drugega nisem prenesel! Kislega zelja sem se pa prenajedel, saj se mi je kar naprej po rebrih obešal! Teta je imela eno skrito razvado: rumove ploščice. Skrivala jih je na nemogočih mestih, ker jih ni želela z nikomer deliti. Nekoč sem jih našel, a čisto slučajno. Mačka je imela mlade pa se je z njimi zatekla v škatlo v eni od praznih sob na podstrehi. Ker je mijavkala, sem ji prinesel mleko. Ko sem odmetaval šaro, da sem lahko prišel do nje, so na tla popadale te ploščice. Seveda sem jih zbasal v žep in jih do večera vse pojedel. Kaj hujšega! Ko je enkrat ugotovila, kaj sem naredil, je pregovorila mamo, da me napodi od hiše. Nič ni pomagalo, če sem na kolenih prosil, naj se me usmilita. 'Tat nima pod našo streho kaj iskati!' mi je rekla mama in mi obrnila hrbet. Po tem, ko sem se skoraj štirinajst dni valjal po kozolcih, kjer me je zeblo kot psa, se me je usmilil mojster in mi odstopil manjši prostor zraven delavnice, kamor je prinesel star, razmajan divan. Za silo je bilo, nič se nisem pritoževal, še hvaležen sem mu bil. Šolo sem nekako zmečkal, to moram reči. Strokovne predmete sem imel vse štirico ali petico, slovenščino in zemljepis pa komaj dvojko. Kako sem se razveselil prve plače! Mojster mi je solidno plačal tudi nadure, a mi je zabičal: 'Šparaj fant, da v vojski ne boš jedel sirovih luknjic!' Ubogal sem ga. A k vojakom so me zaradi podhranjenosti komaj vzeli. Še ta udarec! Bil sem zelo ponosen, da bom lahko služil JLA. V vojski se mi je kar dobro godilo. Imel sem srečo, da so imeli (služil sem v Nišu) pri nadrejenem doma avtomehanično delavnico. Pa si me je že takoj po 'obuki' malo izposodil. Njegov oče je popravljal tudi poškodovane karoserije. Pred barvanjem sem jih moral temeljito očistiti ter odstraniti rjo. Takrat so se avtomobili barvali s pršilnimi pištolami, kar pa za zdravje ni bilo prijetno, saj smo v delavnici ves čas vdihavali tudi svinčene spojine, ki so bile v barvah. Čeprav mi ni bilo hudega, pa še jesti sem imel več kot dovolj, sem zbolel za astmo, na rokah in po vratu pa so se mi pojavili izpuščaji, ki so neznansko srbeli. Dušilo me je, komaj sem dihal, zato so me odpeljali v dermatološko kliniko, kjer sem ostal skoraj tri mesece. Doktorico Liljano imam še danes v zelo lepem spominu. Vrnitev domov je bila žalostna. V času moje odsotnosti je umrl oče. Res mi je bilo hudo, ker se ni nikomur zdelo vredno, da bi me obvestil. Za povrh sem moral še mojstru povedati, da avtoličarskega poklica ne bom več smel opravljati. Ker je bil dobričina, mi je dal svoj blagoslov. Takrat so začeli graditi stolpnico Ljubljanske banke, kasneje pa tudi Cankarjev dom. V Gradisu sem hitro dobil delo. Ker sem bil na pogled še zmeraj videti kot kakšen otrok, so me sodelavci po eni strani vzeli za svojega, po drugi strani pa so se iz mene norčevali. Naučili so me piti pelinkovec in kasneje encijan.«

(Konec prihodnjič)