Ko je štela dinarčke v mojem mošnjičku

Takrat so začeli graditi stolpnico Ljubljanske banke, kasneje pa tudi Cankarjev dom. Evgen je v Gradisu hitro dobil delo. Sodelavci so ga naučili piti pelinkovec in kasneje še encijan.

»Bom še povedal, kako sem izgubil nedolžnost,« je s svojo življenjsko zgodbo malo bolj dobre volje nadaljeval Evgen. »V Gradisovem samskem domu nas je bilo v sobi pet. Prostorska stiska je bila velika, kakšno noč sva tudi dva spala na istem pogradu. Fantje smo bili vsega hudega navajeni. Tako in tako pa smo bili na smrt utrujeni, ko smo se zavlekli v sobo. Zaspali bi tudi, če bi zraven nas smrčala kača klopotača. Približno v istem času, kot smo v Ljubljani gradili Cankarjev dom, je v Zagrebu rasla stolpnica, ki se je imenovala Zagrebčanka. Iz naše sobe so odšli trije na tamkajšnje gradbišče z izgovorom, da bodo bližje domu. Ostala sva samo dva. Francl je bil že poročen, imel je celo štiri otroke, a ga to ni čisto nič motilo, da si ne bi žensk poželel tudi v Ljubljani. Kadar so prihajale k njemu, sem se moral odstraniti. Največkrat sem šel na železniško postajo, kjer je bilo toplo, in tam počakal, da sta dve uri minili. Nekoč, ko se je s svojo stalno obiskovalko že dogovoril, so ga poklicali, da mora priti nujno domov, ker se mu je v gozdu poškodoval oče. V želji, da denarja po nepotrebnem ne bi vrgel skozi okno, me je poklical k sebi: 'Privošči si jo, a ne pozabi, da sem jo dobro plačal za to, da boš na koncu zadovoljen ti, ne ona.' Začel sem se tresti od strahu. Z žensko še nikoli nisem bil, sanjalo se mi ni, kaj naj z njo počnem, sploh pa ne – kako. A mi ni bilo treba skrbeti. Ko je stopila v sobo in me ošvrknila s pogledom, je takoj vedela, koliko je ura. Zahtevala je le, da sem si tisto reč med nogami umil. Spominjam se, da je bila voda ledeno mrzla … ni bilo prijetno. Potem sem se moral uleči na pograd, nakar je ugasnila luč, da se je slekla. Kolikor se pač je. Sledile so najbolj božanske urice v mojem življenju. Sodelavec jo je plačal le za dve uri, a pri meni je ostala kar vso noč. Ko je odšla, je dejala, da moje telo in tista reč med nogami nista v sorazmerju. Sprva nisem vedel, kaj bi to pomenilo. Potem pa sem bil malo bolj pozoren na druge. Ugotovil sem, da imajo veliko manjše 'orodje', kot je bilo moje. Strašno sem postal ponosen. Žal pa je ta ženska spustila hudiča z verige. Denarja nisem več zapravljal le za encijan in pelinkovec, plačeval sem tudi kurbe. Pa saj niti ne vem, ali so to sploh bile. Čez dan so delale v kakšni fabriki, a ker je bil zaslužek povsod slab, so si pomagale tudi na ta način. Večina med njimi se je, potem ko so srečale pravega, tudi poročila, to plat svoje preteklosti pa so pred možem lepo zamolčale. Pa kdo bi jim branil? No, in tako se je zgodilo, da sem se malo bolj zapletel z eno od njih, z neko Nežiko. Zdelo se mi je, da me ima celo malo rada, ne nazadnje sem ji ob vsakem srečanju primaknil še nekaj 'tringelta'. Nekoč pa pride k meni vsa v solzah in mi reče, da se bova morala poročiti, ker je noseča. 'Kaj bodo pa doma rekli!' je jokala kot dež, ko je opazila, da me je šokirala. Res mi je vzelo sapo. A ko sem dobro premislil, se mi ideja ni zdela slaba. Rešil se bom samskega doma, lahko bom z njo spal vsak dan, in to brez plačila, pa še kuhala mi bo. Problem pa je bil, ker je bila za več kot glavo in pol višja od mene. Vsi, ki so naju videli skupaj, so se kmalu začeli posmehovati in briti norca bolj iz nje kot iz mene. Ljubezen je vedno bolj kopnela. Zdelo se mi je, da me včasih prav sovražno gleda. Za poroko sem si izposodil precej denarja. Škoda bi ga bilo vreči stran, zato sem vztrajal. Kakšen teden pred usodno soboto sem izvedel, da se še zmeraj srečuje z drugimi moškimi. To sem ji tudi očital. Pošteno sva se sprla. Na dan poroke, ko sva že stala pred matičarjem, pa pride eden od prisotnih do mene in mi reče, da jo je minulo noč pošteno 'obdelal'. Njegove besede so mi dvignile pokrovko. Samo obrnil sem se in stekel iz matičnega urada na cesto. Po moje je bilo tudi njej tako bolj prav, sicer pa ni bila čisto nič oškodovana, saj sem za vse stroške sam poskrbel. Kasneje je rodila fantka, a mi ni bil čisto nič podoben. Kar oddahnilo se mi je, ko sem to izvedel. Pred matičarjem sem se znašel še enkrat. Tako me je bilo strah, da ne bo spet kaj narobe, da sem se ga do mrtvega napil. Dva sodelavca sta me podpirala vsak s svoje strani, ko sta me privlekla pred matičarja. Zase nisem vedel. Pa še 'pokozlan' sem bil. Ko me je Slavica zagledala, si je dala roke v bok in začela kričati name, takoj zatem pa sem že občutil njene pesti. Komaj so jo pridržali, tako besna je bila. A je poroka padla v vodo, jaz pa sem sklenil, da se nikoli ne bom poročil. Pošteno se mi je oddahnilo, tako da sem hkrati z lahkoto nehal tudi piti. Začel sem varčevati, že čez tri leta sem si kupil majhno, starejšo hišo v bližini Medvod. Naredil sem tudi izpit za avto. Ko sem nekoč drvel proti morju, sem sam pri sebi ugotovil, da bi tudi drugi moški lepše živeli, če ne bi pili, pa če ne bi zapravljali trdo prisluženega denarja za ženske. No, sem in tja sem še kakšni plačal, da je bila z menoj. Me je pač zamikal njen tabernakeljček. In tudi, ko je njena roka štela dinarčke v mojem mošnjičku, je bilo prav prijetno.«

(Konec)