O humanistih in družboslovcih

»Melitta Pivec se je rodila nekaj let pred iztekom 19. stoletja očetu Rupertu Pivcu (1863–1947), generalnemu komisarju (intendantu) avstro-ogrske vojne mornarice z močno izraženo pripadnostjo slovenstvu, in Dunajčanki Anni Pivec, r. Huber (1863–1947). Zaradi očetove službe je hči edinka del osnovnega šolanja opravila v Puli, že tedaj in tudi kasneje v odraslosti pa je počitnice pogosto preživljala v očetovih rodnih Zrkovcih pri Mariboru. Maturirala je leta 1916 na realni gimnaziji na Dunaju, nato je v avstro-ogrski prestolnici tudi študirala in kmalu po razpadu imperija tam leta 1919 doktorirala s temo o pokristjanjevanju vzhodnoalpskega prostora med 6. in 9. stoletjem. Leta 1920 se je zaposlila kot bibliotekarka v Študijski knjižnici, kasnejši Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, ki je postala po oblikovanju mlade jugoslovanske države eden osrednjih gradnikov ne le prve slovenske univerze (1919), temveč tudi nacionalne identitete. Leta 1924 je po poroki z umetnostnim zgodovinarjem Francetom Steletom (1886–1972) prevzela soprogov priimek, vendar je ohranila tudi svojega, kar tedaj ni bilo običajno in je pričalo o emancipirani drži mlade ženske. V knjižnici je bila zaposlena do upokojitve leta 1951, nato je bila do smrti znanstvena svetovalka pri centralnem katalogu tujih zgodovinskih del pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ustanovljeni leta 1938. S pomočjo štipendije francoskega katoliškega komiteja se je v zgodnjih dvajsetih letih odpravila v Pariz, kjer se je izpopolnjevala v gospodarski zgodovini pri Louisu Eisenmannu in leta 1931 na Sorboni že drugič doktorirala, tokrat s temo o gospodarstvu v dobi Ilirskih provinc. Znanstveni potencial široko izobražene zgodovinarke ni imel možnosti polnega intelektualnega razmaha v omejenem humanističnem zaledju, saj se je leta 1919 ustanovljena slovenska univerza med svetovnima vojnama šele vzpostavljala, in spolnem ekskluzivizmu domačih intelektualnih centrov. Kot kaže, se je soočena s tem spoznanjem tudi sama bolj ali manj odpovedala profesionalnemu razvoju na področju zgodovinopisja in se čedalje bolj (zlasti po drugi svetovni vojni) osredotočila na strokovno delo na področju bibliotekarstva.« (str. 151–152)

Knjiga prinaša nabor šestnajstih osebnosti s področja humanistike in družboslovja. Zgoraj je povzetek biografije zgodovinarke Melitte Pivec, iz katere je razvidno tudi dejstvo, da kot ženska ni imela enakih možnosti uveljavitve kot njeni moški kolegi …