Potomci Matijevčevega Janeza, 2. del

Večina informacij temelji na rodovnikih, ki sta jih sestavila Metod in Nace Pavlin, ter na prispevkih Francija Pavlina.

V prejšnjem zapisu sem predstavila zgodbo treh izmed osmih sinov Janeza Pavlina in Marijane Markič (1845–1916). Janez se je priženil k Poličarju, Jožef je postal znan kipar in podobar, France sodar.

Četrti sin, Miha (1879–1967), je odšel v uk za krojača, ko mu je bilo dobrih 13 let. Krojil in šival je kar 70 let, kot obrtnik in kasneje kot upokojenec.

Jernej (1881–1963) je postal prefekt v Škofovih zavodih ter profesor verouka in stenografije. Napisal je več nabožnih spisov in molitvenikov. Sodeloval je pri izdajah zvezkov Življenje svetnikov. Škof Stanislav Lenič v svojih spominih Jerneja navaja kot najbolj dolgočasnega pridigarja in ga v tem oziru postavi za primer, kakšna pridiga ne bi smela biti.

Peter (1883–1944) se je izučil za čevljarja, a tega poklica ni opravljal. Priženil se je bil namreč na kmetijo k Pavčevim v Naklem. Ob kmetovanju je bil tudi tamkajšnji cerkovnik (mežnar).

Njegov mlajši brat Anton (*1885) se je šolal za mizarja in pozneje prevzel domačijo. V zakonu z Marijo Zupan (Odrtnikova iz Nakla) sta se mu rodila dva otroka: Marica in Tone. Tone (1921–1997) je imel v zakonu z Marijo Črnilec (Zgubovo iz Nakla) tri otroke: Gabrijelo, Toneta ml. in Francija. Tone (*1955) ima z Ano Štrtak otroka Moniko in Tomaža. Nedavno je mladi prevzemnik kmetije Tomaž (*1989) postal novi gospodar na več sto let uspešni Matijevčevi domačiji.

Tudi najmlajši, Alojzij (1887–1976), se je izučil za podobarja. Starejši brat mu je priskrbel brezplačen uk pri mojstru Vurniku. Mati Marijana je prispevala živež, enkrat na teden je prišel domov, da je zamenjal perilo. Učil se je štiri leta. Teoretični del pouka je mojster izvajal ob nedeljah dopoldan in popoldan. Po končani učni dobi je pa odšel v Pliberk in nato k vojakom v Pulj. Takoj po končani štiriletni naborniški vojaščini ga je pričakal vpoklic in štiri leta prve svetovne vojne, po vojni pa še dolgi meseci orožnih vaj. Zadnjič so ga k vojakom vpoklicali ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941, ko mu je bilo 54 let. Na vojno je odšel s konjem in vozom, po porazu in razkosanju države pa se je iz Brežic v Naklo vrnil peš in brez konja.

Alojzijev brat Jožef je bil v vojski tri leta rezbar in vodja polkovne šole v Osijeku. Spomladi 1900 sta z mojstrom Vurnikom prepotovala Italijo, jeseni se je odpravil na Dunaj. Tam ga na akademijo niso sprejeli in je pol leta poslušal predavanja o anatomiji. Leta 1902 je nekaj časa obiskoval šolo umetnostne obrti v Boznu (Bolzano) in prepotoval Južno Tirolsko. Pot ga je zanesla v Innsbruck, München, Salzburg in naposled nazaj v Vurnikovo delavnico. Poleg kiparskih del v kamnu in lesu je izklesal tudi nekaj portretov v marmorju. Napravil je spomenik ljubljanskemu škofu Janezu Zlatoustu Pogačarju na Breznici, po načrtu Svitoslava Peruzzija nagrobnik pesniku Antonu Medvedu na kamniških Žalah ter po načrtih prof. arh. Ivana Vurnika marmorni oltar za škofovo kapelo Presvete Trojice v Trstu v času slovenskega škofa Andreja Karlina (1912–1915). Za kapelo Žalostne Matere Božje na Veseli Gori pri Šentrupertu je iz lahkega belega hrvaškega kamna izdelal Zveličarjev kip za božji grob. Za brezjansko baziliko je napravil podobe simbola vere, upanja in ljubezni, ob arkadah pa kipe sv. Frančiška in sv. Klare iz kararskega marmorja. Kasneje je za to cerkev izdelal kipa sv. Ludvika in sv. Izidorja na stranskem oltarju ter nov oltar Srca Jezusovega s prižnico.