Jubileji treh z Gorenjsko povezanih osebnosti

Jezuitski misijonar na Kitajskem Ferdinand Avguštin Hallerstein (1703–1774) se je rodil v Mengšu, umrl pa je pred 250 leti v Pekingu. Duhovnik, alpinist in pisatelj Valentin Stanič (1774–1847) je bil Primorec, rodil se je pred 250 leti v Bodrežu blizu Kanala, z Gorenjsko je bil povezan po svojih alpinističnih podvigih, o katerih je tudi pisal, nanj spominja koča pod Triglavom. Krajinski slikar Marko Pernhart (1824–1871) je bil koroški Slovenec, rodil se je pred 200 leti v Spodnjih Medgorjah (Untermieger) pri Celovcu. V svojih delih je »portretiral« tudi številne gorenjske krajinske motive.

Hallerstein, mandarin iz Mengša

»Kdo je Hallerstein? In kdo je Liu Songling? … Liu Songling se je rodil kot Avguštin Ferdinand von Hallerstein 27. avgusta leta 1703 v Ljubljani plemiški družini, ki je živela v Mengšu na Ravbarjevem gradu. Oče je bil upravitelj deželnega glavarstva Kranjske. Hallerstein je bil že kot otrok radoveden in precej samosvoj. Rad je opazoval zanimive nebesne pojave. Pogosto je posedal v dedovi knjižnici v Dolu pri Ljubljani in bral knjige. V tej hiši, polni knjig, je imel dostop do najnovejšega znanstvenega čtiva … Leta 1735 se je odpravil na Kitajsko. Pot ga je najprej vodila iz Trsta na Portugalsko. Tam se je vkrcal na veliko ladjo, ki je počasi in pogumno plula proti Kitajski. Ladje niso bile tako dobro opremljene in hitre kot danes, zato so se na tako potovanje podali le redki. Hallersteinovo potovanje na drugo stran sveta do juga Kitajske je trajalo skoraj štiri leta. Doživeli so marsikatero morsko pustolovščino, preden so končno prispeli v Macao. Takoj ko je Hallerstein stopil na kitajska tla, se je posvetil učenju kitajskega jezika, kaligrafije in običajev. Hallerstein je bil zelo dojemljiv in rahločuten. Hitro se je naučil prepoznavati in upoštevati kulturne razlike. Ob sprejemanju kitajske kulture si je nadel lepo zveneče kitajsko ime Liu Songling, ki ima tudi poseben pomen. Liu je kitajski priimek, ki ga še danes nosi več kot 80 milijonov Kitajcev. Ime Songling pa pomeni dolgo in častno življenje …«

Gornje besede so iz knjige o Hallersteinu, ki je slikanica, izdala jo je Mladinska knjiga leta 2014. Slikanice so za otroke, ta pa je tudi za odrasle. Naslikala in napisala jo je slikarka Huiqin Wang, kitajsko-slovenska umetnica, ki živi v Sloveniji. Cel naslov je tak: Ferdinand Avguštin Hallerstein, Slovenec v Prepovedanem mestu. Slikanica je dvojezična, avtoričino besedilo je v slovenščino prevedla Natalija Toplišek. Gre za besedno in slikovno upodobitev izjemne zgodbe učenjaka, ki je pravzaprav tudi gorenjski rojak, saj je otroška leta preživel v Mengšu. Tako kot slikanica o njem je tudi Hallersteinovo življenje kitajsko-slovensko. Začelo se je v Ljubljani, sklenilo v Pekingu. Bil je jezuit, misijonar, matematik, astronom, kartograf in mandarin. Na njegovem pekinškem nagrobniku pa piše: »Jezuit Hallerstein, marljivi predstojnik, predani učenjak, moralni vzornik«. Te oznake mu je pripisal kitajski cesarski dvor, na katerem je preživel svoja najbolj ustvarjalna leta. Zgodba za zgled v letih, ko vstopamo v azijsko stoletje, v katerem bo Kitajska igrala prvo violino, v njem pa bi se moral slišati tudi slovenski glas.

Valentin Stanič, duhovnik in gornik

Valentin Stanič je bil vsestranska osebnost: duhovnik, alpinist, pesnik, pisatelj, prevajalec, učitelj, vzgojitelj in kulturni delavec. Na tem mestu bi se omejili na njegovo gorništvo, s katerim je bil povezan tudi z Gorenjsko. »Valentin Stanič je bil pionir modernega alpinizma (v hribe je hodil sam, brez vodnika) in najpomembnejši alpinist Vzhodnih Alp na začetku 19. stoletja. Bil je prvi, ki je stopil na vrh Watzmanna, ki je ponos Bavarske. O tem so obširno poročali mediji /beri: časniki/ in Staniča posebej poudarjali kot Slovenca, čeprav je bil takrat državljan Avstro-Ogrske. Prvenstvene vzpone je opravil v gorah v okolici Salzburga. Takoj prvi dan po prvopristopnikih pa je stopil tudi na vrh Velikega Kleka (Grossglocknerja). Prvi je pozimi stopil na nevarni Untersberg. Legenda pravi, da je bil razočaran, ker na Veliki Klek ni mogel stopiti s prvopristopniki, zato je splezal na komarčo (deblo s prisekanimi vejami), ki so jo rabili kot lestev za lažji prehod skozi škrbino in pustili na vrhu. Na nekaterih gorah je Valentin Stanič tudi znanstveno z različnimi aparati izmeril njihovo višino, tlak in drugo. Bil je tudi v gorah Karnijskih Alp (Clapsavon), na Gaisbergu, Schafbergu, Hochstaufnu ter na Matajurju, Savinjeku in v Karavankah. Staničevi planinski spisi so ne samo opisovanje pokrajinskih razgledov in panoram, kar so ljudje takrat prvič spoznavali, ampak tudi opisi flore, alpinističnih dejanj in njegovega duševnega odziva. Zanimala ga je botanika, geologija, proučevanje klimatskih razmer …«

Po Valentinu Staniču se imenujejo številni vrhovi, planinske postojanke, trgi, ulice, spomeniki … Naštejmo jih le nekaj: »Staničev planinski dom v Julijskih Alpah v bližini Triglava, Staničevo zavetišče, ki je izdolbeno v skalo pod Triglavom, planinsko društvo Kanal. Staničev vrh je 1805 m visoka vzpetina na grebenu Zeleniških špic v Kamniško-Savinjskih Alpah. /…/ V Münchnu se po njem imenujeta trg (Stanigplatz) in ulica. Nemško planinsko društvo München je ustanovilo Nagrado/Preis Valentin Stanič za vidne osebnosti, zaslužne za človeka in naravo. Leta 1999 so na pročelje planinske postojanke Watzmannhaus, ki stoji v pogorju Watzmanna na Bavarskem, dodali dvojezično bronasto ploščo v spomin na prvenstveni vzpon Valentina Staniča. V koči so uredili tudi Staničev kot.« Poleti je bil v tistih krajih prijatelj Franc Temelj, opazil je, da je spominska plošča v zelo načetem stanju, zato bi kazalo Ministrstvo za kulturo RS, ki jo je postavilo, pozvati, naj jo tudi obnovi, saj gre tudi za imidž naše države.

Marko Pernhart, »portretist« slovenskih krajin

Pernharta imajo danes za avstrijskega slikarja. Ko je še živel, pa je zanj veljala oznaka »prvi slovenski realistični krajinski slikar«. Rodil se je namreč v povsem slovenski družini. »Marko Pernhart (slov. Pernat), najstarejši sin mizarja Andreja Pernata iz Kamna v Podjuni (danes občina Škocjan ob Klopinjskem jezeru) in Uršule Klocer, je bil doma iz takrat povsem slovenske vasi Spodnje Medgorje (občina Medgorje, fara Grabštanj) na Koroškem. Rojen je bil v Spodnjih Medgorjah (Untermieger) pri hiši št. 1, po domače pri Lajrovcu. Verjetno se je šolal v takrat povsem slovenskih Tinjah. Zelo zgodaj je začel slikati panjske končnice. Na celovški tržnici je kmalu prodajal svoje šaljive slike. S komaj dvanajstimi leti je poslikal zidove v gostilni pri Krajcarju na cesti od Celovca do Velikovca. Gostilničar je opozoril škofovskega kaplana Henr. Hermanna na talentiranega mladeniča. S petnajstimi leti se je najprej učil slikarstvo pri Andreasu Hauserju v Celovcu. Hermann pa je fanta še dalje podpiral in ga predstavil kasnejšemu mecenu, goriškemu nadškofu Francu Lušinu (Franz Xaver Luschin), ki je bil po rodu iz Tinj. Verjetno je Hermann tudi vzpostavil stik s tedaj znamenitim krajinskim slikarjem Eduardom von Morojem. Preko njega je prišel Pernhart v stik z dunajsko umetniško družbo, zlasti s Franzom Steinfeldom, ki je poučeval na Dunajski umetnostni akademiji (Akademie der Bildenden Künste). Od tod je Pernhart šel na študij na umetnostno akademijo v Münchnu, od koder se je kmalu vrnil na Koroško. Na Koroškem je postal pod umetniškim psevdonimom Pernhart najbolj znani krajinski slikar svojega časa. Pernhartu je Avstrijski turistični klub v Celovcu postavil spomenik. Prav ta visoka stopnja integracije v avstrijsko družbo je verjetno tudi razlog, da je njegovo slovensko poreklo šlo v pozabo.«

Pernhart je slikal predvsem koroške in kranjske krajinske motive. »Pernhartovo delo obsega 1200 oljnatih slik in veliko število risb, ki so danes v lasti tako Koroškega deželnega muzeja kot tudi Narodne galerije v Ljubljani, nekaj jih je v celovškem škofovskem dvorcu, mnogo pa tudi v zasebni lasti. Slikal je naravo 'in situ' in se zato povzpel na najvišje vrhove in premagal mraz zimske pokrajine Vrbskega jezera. Bil je strokovnjak panoramskega slikarstva s perspektive gorskih vrhov. Skupaj je naslikal 27 panoram. Največja (z Velikim Klekom) meri v dolžino skoraj dvajset metrov, v višino pa nekaj manj kot tri metre. Naslikal je tudi panoramo s Triglava, ki v dolžino meri šest metrov in pol. Naslikal je vse koroške pokrajine, zlasti slovenski del dežele, kot npr. Celovec in Celovško ravnino, Gospo Sveto, Krnski grad s Knežjim kamnom in Vojvodskim prestolom ter Velikovec in Podjuno, Vrbsko jezero in Beljaško kotlino, Dobrač, Ziljo, Rož in Kanalsko dolino. Za Koroško in slovensko kulturno zgodovino je zlasti pomembna njegova risba knežjega kamna na Krnskem gradu, ki predstavlja edini ohranjeni vir za zgodovinsko lokalizacijo osrednjega spomenika karantansko-slovenske državnosti, ki je bil s svojega mesta odstranjen brez upoštevanja že takrat priznanih arheoloških in znanstvenih standardov. Ker je znal tudi slovensko, je slikal številne krajine v današnji Sloveniji, v nekdanji Vojvodini Kranjski: Bled in Blejsko jezero, panorame s Šmarne gore, Julijske Alpe, Cerkniško jezero in Kranj. Pernhart je s posebno strastjo slikal pokrajine, zlasti jezera in visokogorje in gradove ter tudi živali in tihožitja v idiličnem in patetičnem slogu. Povsem je zajel duh časa in okus novega meščanstva in razvijajoče se družbe, ki je odkrivala pokrajino kot turistično destinacijo. Znal je naslikati statusne simbole za svoje kupce.« (Vir navedkov o Staniču in Pernhartu sta članka o obeh na Wikipediji.)

Tako obujamo spomin na tri povsem različne osebnosti, katerih skupni imenovalec je v tem primeru povezanost z Gorenjsko. Hallerstein se je tu rodil, Stanič je hodil po njenih gorah in o njih pisal, Pernhart je slikal gorenjsko krajino. Na vse tri smo lahko ponosni.