Plešemo in obplesali bomo svet

Ples je vrsta izražanja, umetnosti in zabave. Ples je govorica telesa, ki se izraža skozi ritem glasbe … Tako se začenja članek o plesu na Wikipediji. Ples je torej neke vrste govorica, ki pa ne uporablja besed. S čim se torej izraža, če ne z besedami?

Po mojem mnenju se ples izraža s čustvi, ki se na zunaj kažejo kot zadovoljstvo, sreča in veselje na obrazu tistega, ki pleše. Ni nujno, da vedno izražamo le vesela čustva, lahko tudi romantična in zaljubljena, res redkokdaj tudi žalostna. Teh po navadi ne prenašamo v ples, kot ga poznamo vsesplošno v družbi, torej ples v paru, za zabavo in druženje ljudi.

Zakaj torej plešemo? To vprašanje bi bilo za začetek najinega pogovora pretežko. Tudi zato, ker nisi plesni teoretik, ampak bolj praktik. Si plesni učitelj. Od kdaj plešeš?

Plešem od svojega osmega leta, ko me je mami, takrat še malce pod prisilo, odpeljala na plesni trening, kjer so potrebovali moško okrepitev, saj je bilo deklic občutno več. Fantje smo bili postavljeni v vrsto in deklice so izbirale. Ostal sem zadnji, kot kak grdi raček, in Mojca, moja prva plesalka, se me je dobesedno usmilila. Še zdaj se spomnim, kako je povedala, da me je izbrala, ker sem se ji zasmilil in da sem poskakoval kot kobilica, ne pa plesal. A z Mojco sva imela nato največje uspehe.

V tvoji plesni biografiji je podatek, da si bil tudi uspešen tekmovalec. Povej nam, kako je bilo?

Ko sem začel svojo tekmovalno pot, je bila konkurenca zelo visoka. A ko sva se z Mojco udeležila prvega resnega tekmovanja na državni ravni, sva zmagala. Nihče ni pričakoval, na sceno sva prišla kot strela z jasnega. Vsi takratni favoriti niso znali ravno razvozlati, kaj se je prikradlo iz Gorenjske. In nato je šlo vse samo od sebe, seveda z veliko odrekanja in discipline. Do državne reprezentance in zastopanja slovenske zastave v tujini.

Zdaj vodiš uspešno plesno šolo, poznamo jo pod imenom Studio Ritem. Kakšna je njena zgodba, ki se pleše že blizu trideset let?

Ponosen sem, da vodim eno najbolj uspešnih plesnih šol v Sloveniji in po besedah mnogih tudi širše, saj imamo v Kranju baje plesno šolo, ki ji na svetu ni para. Verjamem, da takega srca, kot ga tvori naša ekipa, res ne najdeš nikjer drugje.

Za Studio Ritem je bila prelomnica odprtje lastnih prostorov v nekdanjih Merkurjevih skladiščih v kranjskem Kolodvoru, saj ti omogočajo izvajanje širokega nabora dejavnosti. Zgodilo se je pred petimi leti, a prvo sezono je okronala korona. Zdaj pa se tu gotovo pleše s polno paro?

Leta 2019 so se uresničile dolgoletne sanje – končno smo dobili priložnost, da se preselimo na svoje. Marca smo podpisali pogodbo in sleherni dan do septembra istega leta sva z ženo Estero dobesedno dihala in živela skupaj z izgradnjo plesne šole. Navdih sva črpala vsak dan sproti, ko se nama je utrnila nova ideja, kako umestiti določen element v prostor, kakšno bo plesišče, kakšen bo stil plesne šole in tako naprej. Septembra 2019 smo tako v popolnoma novih prostorih začeli novo sezono, ki je že v nekaj tednih z vedno večjim vpisom potrdila, da smo začeli pisati pravo zgodbo. Nato nas je korona poskušala ustaviti, a ji ni uspelo. Ravno ta nov zalet, ki smo ga dobili z odprtjem novih prostorov, nas je lansiral tako močno, da niti za trenutek nismo obupali.

Kdo vse pleše v Ritmu?

Otroci od tretjega leta starosti dalje, najstarejši plesni par pa šteje več kot osemdeset let. Torej, vse generacije plešejo v Ritmu.

Je ples umetnost ali šport? Pravijo, da je balet umetnost, tekmovalni plesi pa so šport. Kaj so potem družabni plesi, ki nas jih učiš? Zgolj rekreacija?

Družabni ples je mnogo vsega v enem, zato je res ena najboljših odločitev, da človek začne plesati za užitek. Družabni ples združuje pare in skupine. Ima terapevtski učinek tako v fizičnem kot tudi v psihičnem smislu, saj se človek v glavi sprosti in telesno razmiga.

Večkrat sem naletel na trditev, da je učenja plesa dobra terapija proti demenci, proti slabitvi človekovih umskih sposobnosti, ki jih prinaša staranje. Kaj porečeš na to trditev?

To je dokazano in to lahko samo potrdim, saj so pri plesu naši možgani ves čas aktivni, ko sproti rešujejo uganke in jih realizirajo v plesnih korakih.

Kaj vse opaziš, ko opazuješ svoje učence na kakem večjem plesu? Kaj te najbolj navduši?

Najbolj me navduši oziroma osreči, ko vidim, kako pri plesu uživajo. Ponosni smo, da ljudem lahko omogočimo srečo. To je neprecenljivo.

In kaj te najbolj zmoti? Katere so naše najbolj pogoste napake?

Edina napaka, ki jo lahko pripišem plesnemu paru kot napako, je to, da se pri plesu začneta kregati. Plešemo zato, da uživamo. Kreg je odveč in pika.

Šolsko vprašanje: kateri ples ti je najbolj pri srcu? Jih je več?

Najljubši ples se vedno malo menja. Trenutno sem bolj zaljubljen v plese, ki imajo standardno visoko plesno držo, vsekakor slowfox, ki ga priznavam kot kralja družabnih plesov.

Epicenter tvojih plesnih aktivnosti je v Kranju, zajema velik del Gorenjske, lani pa si svoje delovanje internacionaliziral. S svojimi plesalci si nastopil na izpostavljenih točkah v Palmi de Mallorci, Barceloni in Marseillu. Načrtuješ še kakšen podvig te vrste?

Obplesali bomo svet. To je moja vizija. Že maja 2025 se odpravljamo na novo križarjenje – veliko grško avanturo, ko bomo pluli proti Grčiji in na kopnem ter na križarki zopet doživljali nepozabne dneve, večere in noči. Tudi za leto 2026 se je načrt v moji glavi že rodil …

Tisti, ki obiskujemo Studio Ritem, in še posebej vsi, ki se učimo plesa pod tvojim vodstvom, dobro poznamo tudi tvojo družabno plat. Obiskovanje plesnih vaj nikoli ni zgolj učenje plesa, vedno poskrbiš tudi za družabno komponento, ta je zate nadvse pomembna. Okrog tebe ni nikoli dolgčas. Nasprotno, na noge in v pozibavanje znaš spraviti celo dvorano, ali pa celo ladjo … Kaj porečeš?

Vse, kar je spontano, je vedno pristno in to ljudje čutijo. Sem zelo spontan, in ko se enkrat cela ladja pozibava pod mojo taktirko, me je zelo težko ustaviti, saj v tistem trenutku najverjetneje energijo črpam iz prav vsakega posameznika. Gremo, akcija, komaj čakam naslednjo plesno dogodivščino!

Anže, hvala za ta pogovor. V njem se sogovorniki tikamo, ker se že dolgo poznamo. Se plešemo!