Moja stara mama

Stara mama Frančiška Jurkovič, rojena Polak, se je rodila 9. 1. 1891 v Predtrgu št. 36. Njena mama Marija, rojena Rozman, ni bila Radovljičanka. Doma je bila v vasi Peračica blizu Brezij. Poročila se je v Podmesto na Polakovo domačijo.

Hiša in gospodarska poslopja so stala na zahodni strani železniške postaje. Polakovi so imeli kmetijo in čevljarstvo. Jakobov oče je bil slab gospodar. Rad je zahajal v gostilne in kvartal. S tem je zapravil precejšen del posesti. Po njegovi smrti je prevzel kmetijo oziroma kajžo Jakob. Ob gradnji železniške proge Ljubljana - Trbiž v letih od 1870 dalje so graditelji Polakovo domačijo podrli. Za odškodnino so dobili hišo v Predtrgu 36. Hiša je bila zgrajena že leta 1810, kot je vklesano nad vrati. Skozi »čevdr«, kot se imenovala klet, je tekel potoček. Tega potočka se še spominjam. Pojavil se je ob deževju.

Stara mama je bila najmlajši otrok Polakove družine. Njen brat Tina je bil po poklicu krojač. Poročil se je v Spodnje Pirniče pri Medvodah. Sestra Katra se je primožila k Lipovčevim na Jesenice. Sestra Lenka je bila natakarica v Ljubljani. Tam se je spoznala z gospodom Barbičem, ki je bil direktor neke ustanove. Po ločitvi z Barbičem se je poročila z železničarskim uslužbencem, Čehom po rodu, zaposlenim v Ljubljani. Ko je avstrogrska država razpadla, sta se preselila v Hradec Kralove. Sestra Micka je imela, preden se je poročila s Petrčkom Varlom, nezakonskega otroka Jakoba Polaka, ki je tako kot Lenkina nezakonska hči odraščal pri Polakovih v Grabnu, v zakonu pa sina, ki je v drugi svetovni vojni kot prisilno mobiliziran vojak izgubil življenje nekje v Rusiji. Gospod Jakob Polak ni imel druge izbire, kot da je določil, da bo kajžo prevzela moja stara mama.

Bila je še zelo mlada, ko se je zaljubila v Komanovega kočijaža in hlapca Miha Jurkoviča. S to izbiro svoje hčere Polakovi niso bili zadovoljni. Oče Jakob je moral napisati pisno dovoljenje, da se sme njegova mladoletna hči poročiti. Dovoljenje staršev sta podpisali priči gospod Jakob Beravs (Katrinekov) in Jožef Teran. Oba sta bila bližnja soseda Fajfarjevih. Nekaj mesecev po poroki moje stare mame se je rodil moj stric Mirko. V času prve svetovne vojne so se rodili še moja mama, stric Miha in stric Francelj, teta Rezka pa po končani vojni.

Čas med prvo svetovno vojno, še bolj pa po vojni, je prinesel družini revščino. Jakob Polak je umrl že med vojno. Marija, stara mama moje mame, je bila bolehna. Moja mama se je spominja kot drobcene, sključene ženice, ki je imela zelo rada svoje vnuke. Ko so otroci odrasli, so šli v uk za izučitev poklica, moja mama pa na delo v tovarno. Komaj so si opomogli, pa je družinsko srečo skalila druga svetovna vojna.

Po vojni sta stara starša nenadoma ostala v hiši sama, še bolj sama pa je ostala moja stara mama, ko je umrl stari ata.

Moj stari ata

Mihael Jurkovič je bil po rodu Hrvat. Rodil se je 10. 5. 1878 v Petrinji pri Varaždinu. Imel je brata in sestro. O njegovem očetu Ivanu Jurkoviču in mami Rozi, rojeni Križnjak, ne vemo skoraj nič. Stari ata jih ni nikoli omenjal, ne svojim otrokom niti svojim vnukom.

Vojaščino v avstroogrski vojski je služil kot »purš«. Bil je pribočnik višjega oficirja, gospoda Komana. Po končani vojaščini mu je gospod Koman ponudil službo kočijaža na svojem domu v Radovljici. Stari ata je službo rad sprejel. Prišel je v Radovljico in pri Komanovih v Predtrgu št. 23 tudi stanoval.

Spoznal se je z mojo staro mamo, takrat še mladoletno kajžarsko hčerjo. V januarju leta 1910 sta se poročila v radovljiški cerkvi sv. Petra. Poročni priči sta bila gospod Johan Beravs, posestnik, in gospod Franc Lipovc, tovarniški delavec z Jesenic.

Mihael Jurkovič se je priženil k Polakovim in z velikim veseljem delal na kmetiji. Žal je moral stari ata v vojsko, ko se je pričela prva svetovna vojna. Dvakrat je prišel na dopust in obakrat se mu je po devetih mesecih rodil sin.

Po končani vojni se je peš vračal z Vzhoda na Gorenjsko. Pot ga je vodila mimo Varaždina v Petrinjo. Domači ga niso prepoznali. Šele materino znamenje na hrbtu je potrdilo, da pred domačimi stoji njihov Miha. Ker je oče med vojno umrl, so si dediščino prisvojili domači. Ogoljufan za dediščino kar premožne kmetije je odšel v Radovljico k svoji družini. Bratu in sestrama ni nikoli odpustil. Ostal je za vedno samo Radovljičan.