Poplave pred stotimi leti razdejale dolino in vzele tudi življenja

V krajevni skupnosti Trnovec na območju doline Ločnice nad Soro v občini Medvode živi nekaj manj kot dvesto ljudi. V zgodovino kraja so močno zarezale poplave, ki so se zgodile 8. avgusta 1924. Pred kratkim so zaznamovali stoto obletnico tega dogodka. Na zboru krajanov so obujali spomine, ki med ljudmi še živijo. Povabili so tudi Natašo Budna Kodrič, avtorico preglednega znanstvenega članka z naslovom Povodenj v dolini Ločnice 8. avgusta 1924, ki je bil objavljen leta 2012. Njeno delo je pomembno tudi z vidika ohranjanja zgodovine tega mikro lokalnega območja.

Hiša smrti

Nataša Budna Kodrič prihaja iz Virmaš. Po izobrazbi je zgodovinarka, zaposlena v Zgodovinskem arhivu Ljubljana – Enoti Škofja Loka. Njen prispevek opisuje prav eno od treh prizorišč velike povodnji leta 1924, dolino Ločnice. Drugi dve sta bili dolina Hrastnice nad Puštalom pri Škofji Loki ter okolica Polhovega Gradca. Na celotnem območju Polhograjskega hribovja je v poplavah 8. avgusta 1924 umrlo kar 18 ljudi. Raziskovanja pisnih ostankov o poplavah v dolini Ločnice se je lotila iz posebnega razloga – iz družinskih vzgibov. Terjale so sedem življenj, kar pet iz družine Alič - Aleksejev iz Ločnice 12, družine njenih prednikov. Katarina Aleksejevič (rojena leta 1900, dekliško Alič) je bila njena prababica, umrli so še Katarinina dveletna hči Marica, sestra in dva brata. Preživela je starejša hči Ana (Anica), ki je bila takrat stara pet let. »To je bila moja stara mama. Oče jo je v neurju odnesel iz hiše in sta se umaknila višje. Te poplave so jo zelo zaznamovale, saj je ostala brez mame. O neurju in poplavah sem poslušala praktično celo življenje. Bilo ji je težko. Kmalu je odšla za pestrno, z možem sta po vojni zgradila hišo v Virmašah. Umrla je leta 2001,« je pojasnila Nataša Budna Kodrič.

Po pripovedovanju njene stare mame, ki je zapisano tudi v članku, je bil petek, 8. avgusta 1924, lep sončen dan. »Katarina Aleksejevič je tistega dne pomagala pri žetvi nekje v dolini v okolici Sore pri Medvodah in se je proti večeru vračala domov zelo dobre volje. Z možem, ruskim vojnim ujetnikom, ki ga je sorški župnik preimenoval v Milja Aleksejeva/Aleksejeviča (v resnici mu je bilo ime Nil), in dvema hčerkama, petletno Ano in dveletno Marico, je živela v hiši svojih staršev. Stala je med cesto in potokom Ločnica, blizu žage. Nekoliko nižje je bila pozneje postavljena nova hiša, sedaj Trnovec 2 – pri Rusu. V njej je do smrti živel moj praded. Proti večeru je začelo kazati na nevihto. Dež z neurjem je prišel že v temi. Ko je postajalo vse huje, je Nil pograbil starejšo Anico in odšel iz hiše, Katarina z mlajšo Marico, njena mama Marija in sestra Angela pa niso hotele na dež. V hiši sta spala še dva člana Aličeve družine, Lojze in Vinko. Vse razen mame Marije Alič, ki se je oprijela dimnika, je odneslo skupaj s hišo. Tisti zunaj so se umaknili v breg in se tako rešili. Naslednje jutro, ko se je nebo spet zjasnilo, so začeli iskati pogrešane. Do večera so precej nižje v dolini našli vse, zakopane v pesku in blatu ali odvržene na nanose ob deročih vodah, potolčene, izmaličene, razgaljene in seveda mrtve.« Časopis Jutro je usodo Aličeve družine opisal pod naslovom Hiša smrti.

Opustošenje so si ogledali dan kasneje

Znanstveni članek Nataše Budna Kodrič temelji na zapisih v časopisih, pregledala je tudi arhivske vire. »Več gradiva je na višjih nivojih. Pregledovala sem fonde v Arhivu Republike Slovenije. Tam sem našla tudi zapisnike cenitvene komisije, ki je na poplavljeno območje prišla relativno zelo hitro. Shranjeni so tudi seznami oškodovancev in tudi podpore, ki so je bili deležni. Nekaj gradiva je. Omejila sem se samo na dolino Ločnice,« pravi.

Med objavljenimi zapisi iz časopisov je tudi članek iz Slovenca, kjer so pisali, da so ljudje prišli zvečer domov s poljskega dela, ne da bi pričakovali niti najmanjšo nesrečo, nato pa je bila v noči s petka na soboto uničena skoraj cela pokrajina od Polhovega Gradca do Škofje Loke. »V Puštalu in Ločnici je divjalo silno neurje, medtem ko je v Ljubljani padal le pohleven dež.« Slovenski narod je po nesreči zapisal, da je bila najbolj prizadeta prav ločniška dolina. »Dvaindvajsetim zasebnikom je povodenj povzročila materialno škodo. Poleg tega je divjanje narave tudi na zunaj spremenilo podobo doline. Vzroke in posledice so ugotavljali posebej imenovani posamezniki in komisije, skupna škoda je bila ocenjena na 27,5 milijona tedanjih dinarjev,« opisuje Nataša Budna Kodrič.

Opustošenje so si ogledali že dan kasneje, prišel je celo kralj. Decembra istega leta so oškodovanci dobili nekaj podpore, nabiralo se je tudi po cerkvah ..., za infrastrukturo pa je denarja zmanjkalo. Ogledna komisija je v poročilu s 14. avgusta 1924 precej natančno opisala tudi vzroke katastrofe, ki so bili popolnoma naravni. Tipično hudourniški značaj pobočja, ki so bila zaradi trajnega dežja tistega poletja globoko premočena, strma pobočja in krhka podlaga so botrovali pojavu, ki je znan pod imenom »Murgang«. »V hudourniški strugi ni več tekla čista voda, ampak masa, sestavljena iz vode, grušča, peska, podrtega drevja … Taki tekoči masi, ki ima do dvakrat večjo specifično težo kakor čista voda, se ne more ustavljati nič. Kakor plaz je podirala hiše in druge objekte, ki jih je dosegla na svojem pohodu v dolino,« je tudi zapisala. Kot je zabeleženo v virih, je Ločnica narasla za najmanj 2,5 metra.

Poplave so sledile

To pa niso bile edine poplave v tistem obdobju. Že 4. decembra je na približno istem območju znova poplavljalo. Prav tako tudi v letih 1925 in 1926. Tega leta so strašni nalivi povzročili veliko škodo na Gorenjskem okoli Škofje Loke, Žirov in v kokrški dolini. »Februarja 1928 so se posestniki iz Sore obrnili na oblastni odbor velikega ljubljanskega županstva in prosili za strokovni ogled in načrt za preprečitev nadaljnjega poplavljanja in uničevanja kultivirane zemlje s strani hudourniškega potoka Ločnica. Ta je zadevo prepustil županu. Izdelan je bil natančen in obsežen načrt del, ki bi z betonskimi in lesenimi pregradami s predtlaki ali brez preprečil oziroma vsaj bistveno zmanjšal poplavno ogroženost. Toda račun je bil visok in sanacija je bila opuščena,« je tudi zapisala.

Lani avgusta so bile na istem območju znova velike poplave in sanacija dobro leto po njih še ni zaključena. Dela v dolini Ločnice trenutno stojijo, tamkajšnji prebivalci pa upajo, da se tako hude poplave, ki bi terjale tudi človeška življenja, ne ponovijo več.