Podobo kraja Zasip so oblikovali predniki

Kakšni so bili odnosi do zemljiške gospode ni znano, ve se le, da je cerkev v Zasipu zgradil Lambergar. V njegov spomin stoji še danes za vrati njegov kip. Gospodarska poslopja je imel tam, kjer stojita župnišče in sosednja Melkova hiša (Mylkerci). Na koncu vrta pod hišo pa so vidni sledovi narejene vodne struge, po kateri je teka voda do Prnačevega spodnjega rovta, kjer je bil mlin. Hiše so dobivale svoja imena iz priimkov, posebnosti položajev, poklicev itd. Kot npr. Zalehar - Salocher, Sebenehar - Sebenicher, Brs - Bers, Špan - župan, Bidlman - Wildmann, Piškotar - pisqito ribič, Bidec - Videc itd. Zagotovo po raziskovanjih drži, da najstarejši rod v Zasipu star več kot 500 let. Takrat je bilo v vasi okoli 20 kmetov, ki so bili odvisni od fevdalne gospode.

Kmetje so se ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo, za kar so imeli posebno dobre pogoje – pašnike okoli vasi, v poletnih mesecih pa so pasli v Spodnji in Zgornji Krmi. Tudi za obleko so skrbel sami. Izdelovali so jo iz volne, lanu, ki so ga precej sejali še do konca prejšnjega stoletja. Za predelavo lanu so bile značilne t. i. pažbe, posebne hišice, kjer so v jesenskih večerih ob vasovanju fantov, ki so pripovedovali razne zgodbe, posebno o strahovih, divjih možeh, tkali lan. Vesela pesem se je razlegala še pozno v noč. Potem pa so t. i. leve zamrle.

»Zasplani«, imenovani Prgarji so še pred 130 leti pekli kruh iz pšenične moke in zmletih suhih hrušk (rpetel, tepk). Bil je zelo okusen in so mu rekli prga. Od tod tudi zbadljivka Prgarji. Na obronkih, tam, kjer prehaja Hom počasi v dolino, pa so v 16. stoletju ali še prej naredili predvsem kmetje svojim sinovom skromne hišice, ki so se pozneje prezidovale in popravljale. Bile so nizke, lesene, s kamenjem pozidane in krite s slamo. Črna kuhinja, ena soba, hiša so bili vsi prostori teh hišic. Nekatere od teh so dobile od svojcev kmetov nekaj zemlje, nekaj so jih dokupili ali kako drugače prišli do nje. Naredili so si male hleve, da so lahko imeli krave in prašiče. Te še danes imenujejo kajžarji. Lastniki hiš brez zemlje pa so bajtarji. Razumljivo, da se od tega niso mogle preživljati posebno številne družine, ki pa niso bile redke. Bili so kajžarji in bajtarji, kamnoseki, kovači itd. Otroci pa so bili povečini pastirji. Ko pa so odraščali, so jih pošiljali na bližnjo Koroško, kjer so se zaposlovali po kmetijah, posamezni pa so se naučili kake obrti. Doma so se posebno v poletnih mesecih zaposlili pri kmetih, opravljali so vsa težja dela – kosili, ročno rezali mrvo, sekali drevje in drugo. Pri tem delu so malo zaslužili, poleg tega pa je bilo treba odslužiti oranje, vožnjo, najemnino, ker kajžarji posebne vprežne živine niso imeli. Po pripovedovanju starejših je bilo to življenje zelo težko. Veliko revščine je povzročalo tudi žganje, ki so se ga navadili mladi fantje piti, največkrat do prezgodnje smrti.