Potomci podjetnika Šturma

Podatke sem v celoti prevzela po zapisih pokojnega nekdanjega ministra prof. dr. Lovra Šturma ter njegovega brata Andreja. Bratoma Šturm z družinama sem za to zelo hvaležna.

Gregorius in Jera sta imela pet otrok, od katerih je bil prvi mrtvorojen. O hčerki Neži (*1801) Lovro Šturm ni imel podatkov, sin Lovrenc (*1803), pa je obiskoval (šestrazredno) klasično gimnazijo v Ljubljani. Sklepa, da je kot nadarjen učenec vzbudil pozornost begunjskega župnika ali družine Lamberg. Prejemal je Thalbergovo štipendijo. Gimnazijo je Lovrenc leta 1822 zaključil z najvišjimi ocenami iz vseh petih predmetov (verski pouk, latinščina, stara grščina, matematika in zgodovina/zemljepis). Pouk je potekal v nemščini. V tem času mu je umrl oče. Dve leti je nato študiral na ljubljanskem liceju na mediko-kirurškem učnem zavodu. Lepo izdelano diplomo so dolgo hranili njegovi potomci. Njegova vnukinja Mira Šturm (poročena Pelicon) je povedala, da se je izgubila med prvo svetovno vojno.

Kje je ranocelnik Lovrenc Šturm začel svojo poklicno pot, ni znano. Morda je takoj dobil službo vojaškega ranocelnika (Feldscherer), kot je zapisano v župnijski matični knjigi (Liber parochialis) Župnije Begunje. Bolj verjetno se je sprva zaposlil v ljubljanski bolnišnici. Kasneje je gotovo delal v bolnišnici malteškega reda v Komendi. Od tam je leta 1817 prišel v Cerklje na Gorenjskem in tam leta 1844 (?) postal okrajni ranocelnik (Bezirkswundarzt). Leta 1860 se je preselil v Kranj. Verjetno se je po iznajdbi kloroforma usmeril v kirurgijo. Kot deželni kirurg (Landeschirurg) je leta 1863 umrl v Kranju. Poročil se je z Marijo Peterca iz Ljubljane, skupaj sta imela sedem otrok.

Ko je Gregorius leta 1819 umrl za gangreno na nogi (star 48 let), je bilo sinu Lovrencu 16 let, Gregorju 13 in Janezu 11 let.

Gregor (1806–1825) je nadaljeval očetov poklic. Kot ključavničarski mojster in finomehanik se je usmeril v izdelavo lekarniških tehtnic. Mati Jera je verjetno vodila gostišče Pri Jernejcu, ki je bilo znano že v 18. stoletju. Tam je poleg gospodarjeve družine živelo še več drugih oseb, verjetno posli in drugo osebje. Gregor se je poročil pri 19 letih s pet let starejšo Marijo Tavčar iz bližnje vasi Zgoša (št. 9). Vzrok za poroko je bila eventualno nosečnost. Njen oče Anton je bil gruntar, mati Marija Grilc pa verjetno v sorodu z Grilčevimi, ki so živeli v Poljčah 13. Gregor tedaj ni veljal za polnoletnega, zato je moral ob poroki priložiti dovoljenje radovljiškega okrožnega sodišča (z dne 23. 8. 1825).

Janez (*1808) je bil ob očetovi smrti star komaj 11 let. Kasneje se je preselil v Kranj in se zaposlil kot sprevodnik na železnici. S Katarino Rozman sta imela hčer Ivano (1842–1902), ki se je leta 1870 poročila s trgovcem z žitom Ivanom Majdičem iz znane kranjske podjetniške družine. Pokopana je v Majdičevi družinski grobnici v Prešernovem gaju v središču Kranja.

In še zgodba ali anekdota iz tiste dobe: Ko je cesar Franc Jožef po ljubljanskem potresu leta 1895 obiskal Ljubljano, se je ustavil tudi pri Majdičevih v Kranju, verjetno takrat najpremožnejši družini na Kranjskem. Ko se je poslavljal, je začelo deževati. Gospodinja je rekla cesarju v jezikovni mešanici: »Majestät, es kappelt schon. Steigens in die kočija, oder kommens in die veža zurück!« Zaradi njenega posredovanja pa je cesarja samo še bolj namočilo, saj pri najboljši volji ni razumel, kaj mu na dežju pripoveduje prijazna gospa. (»Veličanstvo, že kaplja. Vstopite v kočijo ali pa se vrnite v vežo!« bi v nemščini morala reči: »Majestät, es tröpfelt schon. Steigen's in die Kutsche oder kommen Sie ins Vorzimmer zurück!«)