Pomembna ustna izročila v zgodovini Zasipa

Pomembno vlogo je Zasip imel v času reformacije. Kot luterani so poznani trije zasipški župniki – Marko Žlahtnič, Gregor Azler in Krištof Fašang. Zadnji je bil prej župnik in grajski oskrbnik na Bledu. Od tam ga je pregnala komisija briksenske škofije, zatočišče pa je za kratek čas (1572–1573) dobil v zasipški župniji (Gornik, 1967).

Vas se je širila z naraščajočim številom prebivalstva, in dokler je bilo na voljo dovolj površin za polja, so z delitvijo njiv in s širjenjem polj na prej z gozdom porasle ravnine nastajale nove kmetije. Ko pa je zmanjkalo površin za širitev, so z deljenjem nastale tudi polovične kmetije in kajže. Tako sta nastali naselji Rebr (od Pretnarja proti Homu) in Stagne vzhodno od cerkve. Ker se z manj zemlje ni dalo preživeti, so se kajžarji poleg kmetijstva ukvarjali tudi z obrtjo. O tem še danes pričajo nekatera hišna imena v Rebru, kot so pri Kovaču, pri Šuštarju, pri Kramarju in pri Bošticu (ime izvira iz izraza bohanje, kar pomeni oglarjenje). O gospodarskih razmerjih med prebivalci Zasipa govori ustno izročilo. Ko so razdelili gozdove na Homu, so kajžarji in mali kmetje dobili gozdove bližje vasi in cestam, večji kmetje, ker so imeli več konj za vleko, pa so dobili bolj odmaknjene gozdove na senčni strani Homa. (Povedal Matija Urh - Bošticov.)

Za leto 1757 navaja Franc Gornik za Zasip skupaj s Sebenjami, da je v 49 hišah živelo 55 družin oziroma 377 prebivalcev (Gornik, 1967).

Razvoj Zasipa skozi zgodovino

Po terezijanskem katastru so imeli v Zasipu posestva: gospostvo Kamen šest kmetij, gospostvo Grimšče tri kmetije in Otoška proštija eno kmetijo. V Mužjah pa so imeli gospostvo Kamen tri kmetije, gospostvo Begunje (veja rodbine Lambergar) tri kmetije in gospostvo Grimšče eno kmetijo (Pleterski, 1986).

Kljub širjenju pa je bil Zasip območje izseljevanja. Mnogi so odšli tudi zaradi izobraževanja. Znana sta predvsem dva bogoslovca, ki sta bila rojena v Zasipu. Prvi je bil Urban Krivic - Mostarjev, ki je bil pri Podhomcih najbolj znan, da je kot dekan v Gorjah (1790–1807) župniji Zasip priključil vas Podhom, v Zasipu pa je znan kot domačin, ki je na lastne stroške leta 1803 dal postaviti oltar Ignacija Loyolskega v župnijski cerkvi. Drugi znani je bil duhovnik in nabožni pisatelj Matija Torkar (1832–1902), soavtor dela Življenje svetnikov in svetnic božjih.

Nagel razvoj industrije v okolici je številnim prebivalcem omogočil tudi zaposlitev v industriji. Razvoj in s tem tudi zaposlovanje je še posebej pospešila gradnja Bohinjske železnice. Gradili so jo na začetku 20. stoletja in jo končali leta 1906. Proga je za Zasip pomembna predvsem zaradi povezave z Jesenicami. Danes pa po progi poteka meja med Zasipom in občino Gorje. Ostanek gradnje je tudi vodna elektrarna Vintgar, ki so jo postavili za pridobivanje elektrike za vrtanje predora skozi Hom in Karavanškega predora. Po končanju proge je elektrarno odkupila Kranjska industrijska družba za električno oskrbo železarne na Jesenicah. Pri gradnji predora skozi Hom naj bi znotraj hriba našli votlino z jezerom. Od tedaj izvirajo govorice, razširjene med Zasipljani in Podhomci, o jezeru znotraj Homa (Zupan, 1995).