Škatlica, v kateri si ti, je največji dar

Robi Friškovec, zaporniški vikar, bo na sveti večer imel mašo v ženskem zaporu na Igu. Kot pravi, se pri maši v zaporu zgodi nekaj posebnega, zelo drugačnega kot v zunanjem svetu. »Pride novo leto in drug drugemu zaželimo: enega srečnega pa zdravega. Kaj to sploh pomeni? Naj ljudje dajo sami sebe v odnose, v trenutke, kjer so. Velik del življenja preživimo v preteklosti in prihodnosti, zelo malo pa v sedanjosti. Naj ne zamudimo trenutka, ki nam je dan, in naj takrat začutimo, da so ob nas ljubljene osebe, ki bogatijo naše življenje. Da znamo biti hvaležni,« ob božiču razmišlja Robi Friškovec, Škofjeločan s prepoznavnimi dolgimi lasmi, spetimi v čop.

Čeprav ne živite več v Škofji Loki, so vas zdajle vsi prepoznali.

Še vedno sem del tega mesta, tu sem preživel otroštvo, dokler nisem postal duhovnik, sem tu živel. Ljudje me poznajo tudi zaradi tega, ker sem bil v določenih obdobjih malo več v medijih, oddajah, šovih. Se pa vedno skušam držati tega, da sem najprej človek, šele potem kristjan in duhovnik. Lahko obiskujem v zaporu doktorja znanosti, ki je doma pretepal svojo ženo, a kaj mu pomaga doktorat ... Biti človek je danes umetnost, ker ljudje v času materialnosti mislimo samo, kaj vse moramo imeti, pozabimo pa, da vse, kar potrebujemo, že imamo. Imamo samega sebe in sebe moramo dajati. Dostikrat rečem staršem: saj dajete samega sebe, to je največ, kar otroci želijo, kar potrebujejo.

Bi moralo tako biti tudi v vseh drugih odnosih?

Seveda. Zdaj smo v obdobju praznikov, ljudje si belijo glave, kaj vse bodo drug drugemu podarili. Kdo sploh pomisli, da bi drugemu podaril svoj čas? Ker s tem, ko daješ svoj čas, daješ sebe. Najbolj izvirna ideja je, da napišete na voščilnico: v letu, ki prihaja, ti vsak dan dajem toliko in toliko svojega časa. Vsaka škatlica je dar, ampak tista, v kateri si ti, je pa največji.

Nekoč mi je prijatelj rekel, da ko ti nekdo reče, kako si, je to zgolj floskula, v resnici nikogar ne zanima, kako si.

To vprašanje je medmet. Sicer je super vstopna točka in v prvi vrsti bi to vprašanje moralo biti zanimanje za človeka. Slovenci radi odgovorimo: v redu, bo. Kako so doma? V redu. Pa zdravje? Bo, bo. No, samo da je zdravje, pa bo vse v redu. Tako zvenijo naši pogovori. Ko sem bil otrok, so me starši spraševali pet enih in istih vprašanj: kako je bilo v šoli, imam kaj za nalogo, se moram kaj učiti, kam grem, kdaj pridem. To je premalo, treba je povprašati naprej. Dostikrat ne znamo iti za hrbet in pogledati, kaj človek nosi v nahrbtniku tistega dne ali pa celega življenja. V tem primeru ima vprašanje o počutju smisel – kaj je v tebi še živega. Jaz to ljudi vprašam sredi maše, po evangeliju, pa velikokrat vidim medle izraze na obrazih. Ljudje ti malo kimajo, kot tisti kužki zadaj v avtu. Zmanjka nam. Zato pravim, da je to vprašanje medmet, ki ga ne znamo izkoristiti, zato včasih gre mimo kot reka, ki ima svoj tok.

Kako potem vi v zaporu to vprašanje nadaljujete?

Velikokrat se zgodi, da nekam pridem, pa mi nekdo pet minut niza vse organe ženskega izvora v srbščini. Pa jaz takrat takoj skušam pasti noter in reči: Čakaj, ti si pa zelo jezen, mi lahko daš kak podnapis? In on še nadaljuje grobo, ker skuša s svojo vsebino vstopiti v ta pogovor. Običajno ga k temu, da mi pove še kak stavek več, povabim in z besedami: Pomagaj mi, da te slišim.

Kaj pravzaprav obsega zaporniška pastorala?

Mnogi imajo občutek, da jaz delam zgolj z zaprtimi osebami. Pravzaprav pa je moje poslanstvo vezano na vse skupine, ki se jih zapor dotika. Tudi na žrtve kaznivih dejanj, družinske člane, zaposlene v zaporih, ljudi po prestani kazni. To je smisel zaporniške pastorale. Ne moremo videti samo tega, kar je v našem kazenskopravnem sistemu, ko damo pod žaromet storilca in napišemo nek bombastičen naslov, ko je obsojen. Ampak moramo videti celo paleto, tu sta vedno odgovorna in oškodovana oseba. Tu sta dve plati medalje. Treba je slišati tudi oškodovano osebo.

Kako zares slišati?

Če jaz človeka vprašam, ali se doma kaj pogovarjajo, bodo vsi odgovorili pritrdilno. Ko jih vprašam, ali se slišijo, pa nastane težava. Zato ker ljudje preprosto ne slišimo drug drugega. Otroci se naučijo odgovarjati svojim staršem, učenci se naučijo odgovarjati učiteljem, sodelavci se naučijo drug pred drugim igrati neke vloge. V tem je trik, da skušaš pomagati s tem, da vprašaš, ali lahko povedo kak stavek več ali sestavijo zgodbo tistega dne.

Nekateri ljudje so zelo zaprti in gredo težko »iz sebe«.

Da, ker nismo navajeni ubesedovati. Kdaj je žrtvam težko povedati, kaj se je pravzaprav zgodilo in kako so stvar doživeli. Imam različne pripomočke, na primer prav posebne kartice, ki predstavljajo čustva, elemente jeze, razne dinamike, kjer ljudje opisujejo svoje občutke. Mi se tega nikoli nismo učili v šoli in zelo malo družin ljudi nauči izraziti občutja in čustva. Zdaj smo v božičnem času, ljudje bodo šli k polnočnici, seveda je to lep običaj. Ampak če jih to ne nagovori, da najdejo vsebino, ki bi spremenila njihova življenja, si upam trditi, da je lahko to tudi izguba časa. Pa ne da ne bi verjel, da Bog sam od sebe dela v vsakem od njih. Lahko, ampak smisel življenja v veri je, da imamo vsebino, ki se ji reče ljubezen, upanje, mir, in da se to res pozna na tvojem obrazu. Ena najbolj tragičnih stvari se mi zdi, ko vidim ljudi, ki hodijo v cerkev, in vidim njihove obraze in so brezizrazni. S tem namenom jih sprašujem, kako so, ker s tem vidim, koliko je še živega v njih.

Obiskali ste ogromno zaporov po svetu.

Zapori zunaj Evrope so zgodba zase. Ko sem na primer prišel na Filipine, sem šel prvi dan v glavni manilski pripor. Tam je bilo deset tisoč pripornikov in deset centimetrov vode po tleh, ker je bil ravno monsun. Polovica jih je spala čez dan, polovica ponoči, mladoletnike so imeli v pasjih kletkah, smrdelo je tako … kot če imaš nekje malce več iztrebkov in daš tisto na tretjo potenco. Potem so me peljali na otok Palawan, najbolj zahodni otok Filipinov, v tem zaporu gojijo krokodile. Zaporniški duhovnik me je peljal pred kakih dvesto zaprtih oseb in jih vprašal, kdo sem. Jaz sem bil oblečen v belo obleko in sem imel spuščene lase. Dvesto možakarjev je v en glas zavpilo: Jezus Kristus. Res so mislili, da se jim je prikazal Jezus.

Kako se vi umirite?

Dam si trenutek, da se lahko umirim. Začneš z dihanjem, da telo umiriš, nato pa še um in možgane. Da čutiš mir, da tudi če se zunaj tebe dogajajo stvari, ni moteče, ampak je del zunanjosti. Mir je notri, ne zunaj. Ljudje dostikrat mislimo, da bomo vse tisto, kar je naš manko, naša potreba, našli zunaj, v resnici pa najdemo v sebi.

Kaj vse še počnete?

Poleg tega, da sem človek in zaporniški vikar? (nasmeh) Še vedno sem študent na doktorskem študiju na evropski pravni fakulteti, četrto leto, vse študijske obveznosti sem sicer že končal. Smer doktorskega študija pa je povezana s poslanstvom, ki ga opravljam v povezavi žrtve – storilci – skupnost. Ena od poti, ki jo zelo propagiram, je obnavljalna pravičnost. Gre za enega izmed manj znanih konceptov v Sloveniji, a zanj verjamem, da prinaša dobršen del odgovornosti. Da so vsi vpleteni v hudodelstva in kazniva dejanja slišani. Zelo rad se družim z ljudmi, rad pa sem tudi v tišini in sam.

Kako boste preživeli sveti večer?

Popoldne bom imel sveto mašo v zaporu v Ljubljani, zvečer v ženskem zaporu. Veste, pri maši v zaporu se zgodi nek poseben trenutek, ki je zelo drugačen od zunanjega sveta. K maši pride kar veliko žensk, in ko pojemo Sveto noč, po njihovih obrazih polzijo solze. Ko pesem zveni v jokajočem tonu, tudi mene raztrga, saj točno vem, da so zadaj težke zgodbe. Propagira se, da je to družinski praznik, da so takrat družine skupaj. Ja, klinc, niso. Ko vidim ta naravni odziv na Sveto noč, tudi ko jo zapojejo v moškem zaporu … Vedno jih spremljam s kitaro in v takih trenutkih kar neham igrati. Element, ki ga pri zaprtih osebah dostikrat prezremo, so njihovi otroci, ki so kolateralna škoda, ki je ogromna. So stvari, ki te sezujejo, in jaz kdaj to težko povem zunaj. Ker zunaj smo res ob jaslicah, dreveščku, sveti maši, vse je lepo. (premolk) Tam ni tako.

Božič je torej lep praznik, ampak lahko tudi zelo težak. Kaj polagate na srca naših bralcev?

Kaj povedati ljudem? Zelo iskreno: najraje ne bi nič povedal, saj so besede dostikrat precenjene. Je kup poslanic, spodbud, želja. Pride novo leto in drug drugemu zaželimo: enega srečnega pa zdravega. Pa kaj to sploh pomeni? (dolg premislek) Naj dajo sami sebe v odnose, v trenutke, kjer so. Velik del življenja preživimo v preteklosti in prihodnosti, zelo malo pa v sedanjosti. Naj ne zamudimo trenutka, ki nam je dan, in naj takrat začutimo, da so ob nas ljubljene osebe, ki bogatijo naše življenje. Da znamo biti hvaležni. Hvaležnost je še en moment, ki nam ga ob praznikih dostikrat zmanjka.