Slepi in slabovidni na trgu dela (1)

Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih (MDSS) Kranj je partner v projektu Kratko in jedrnato: Uvod v podporno tehnologijo za osebe z okvaro vida. Financira ga Evropska unija, v njem pa sodelujeta še društvi iz Španije in Hrvaške. Izdali so spletni priročnik o zaposlovanju oseb z okvaro vida. V štirih jezikih, poleg slovenščine še v angleščini, hrvaščini in španščini, je brezplačno dostopen na spletu.

»Cilj projekta je olajšati vključevanje slepih in slabovidnih na trg dela. Slabovidna oseba je vsak, ki ima manj kot trideset odstotkov preostanka vida, kar vključuje korekcijo na boljšem očesu,« je poudaril Darko Starič, poslovni sekretar MDSS Kranj. Skupaj s predsednikom društva Emilom Murijem sta predstavila projekt in tudi svoje izkušnje s trgom dela. Muri je od rojstva slep na obe očesi. Prihaja z Jezerskega, a že vrsto let živi v Kranju. Zaradi izobraževanja je pri sedmih letih odšel od doma – najprej v Ljubljano, kjer je v takratnem Zavodu za slepe in slabovidne obiskoval osnovno šolo, nato je bil v Beogradu na srednji šoli s programom fizioterapije za slepe in slabovidne iz cele Jugoslavije. Iz Slovenije jih je bilo takrat sedem. Ni bilo še telefonov, domov pa je lahko prišel le med počitnicami. »Prišel sem v drugo okolje, spoznal osebe z različnih koncev takratne Jugoslavije, a z istimi ali podobnimi izzivi, kot sem jih imel sam. Povezovanje je vselej pozitivno,« je poudaril. Po koncu srednje šole je fizioterapijo študiral na višji šoli v Zagrebu. Prakso je opravljal v Zdravstvenem domu Kranj in po spletu okoliščin takoj dobil zaposlitev. »Imeli so že izkušnje s slepo osebo, kar je bila zagotovo dobra popotnica, tako da predsodkov ni bilo. V kranjskem zdravstvenem domu sem kot fizioterapevt delal 22 let v zelo razumevajoči ekipi, med krasnimi sodelavci. Še vedno smo v stikih. Tudi pacienti so me lepo sprejeli,« se z zadovoljstvom spominja tistih let. Zatem je bil tajnik v MDSS Kranj.

Starič je Kranjčan, ki se je v otroštvu s starši preselil na Dolenjsko, po koncu izobraževanja pa se je vrnil. Je slaboviden s tridesetimi odstotki preostanka vida na boljšem očesu. »Bil sem eden prvih otrok v integraciji. Oba starša sta prav tako slabovidna, oba sta bila v Zavodu za slepe in slabovidne v Ljubljani, zame pa sta videla boljšo izbiro z vključitvijo v redno šolo v domačem okolju. Učiteljica me je sprejela odprtih rok, kar je bilo ključno. Nikoli nisem imel težav. Tudi kasneje na gimnaziji in na fakulteti ne. Doštudiral sem teologijo,« je pojasnil.

Na več težav je naletel pri iskanju zaposlitve. »Prva težava je vozniško dovoljenje, torej mobilnost. Velikokrat je to pogoj in že tukaj se nabor delovnih mest bistveno zmanjša,« je poudaril. Opravljal je različna dela. »Med počitnicami sem bil v muzeju, delal sem na Valu 202 kot novinar, v telefonskem studiu, v invalidskem podjetju sem bil zadolžen za področje zaposlovanja invalidov, nato sem v MDSS Kranj dve leti delal prek javnih del, aprila pa bosta dve leti, odkar sem zaposlen kot poslovni sekretar društva,« je še dejal. A številni slepi in slabovidni zaposlitve nimajo.

(Se nadaljuje)