Ne mati in domovina – dobra »​bejba«

»Zdaj nam bo Anže na harmoniko zaigral Avsenikovo Na avtocesti,« je pred polno dvorano dijakinj in dijakov ene od gorenjskih srednjih šol ob odprtju razstave o likovni ustvarjalnosti na tej šoli napovedala njihova profesorica. Harmonikar je z znano melodijo razvnel mlado poslušalstvo, ki je njegovo odlično igranje podprlo z navdušenim ploskanjem v ritmu polke. Če je generacija njihovih staršev pred štiridesetimi in več leti, ki je v nasprotju z njihovimi starši (torej dedki in babicami prvih), ki so uživali ob narodnozabavnih vižah in z njimi v idealiziranju tradicije ter lepot domovine, skozi glasbo izražala tudi upor do ustaljenih kulturnih vzorcev in vsakršnih avtoritet tistega časa, pa mladi danes znova stavijo na preprosta besedila, polna dovtipov in »erotične nagajivosti«, predvsem pa na harmoniko in dober »žur«​. Narodnozabavno glasbo danes posluša tretjina mladih med 18. in 30. letom starosti.

Slovenska narodnozabavna glasba in z njo povezane prakse postajajo simptomatične za kulturno krajino vse bolj povezane in (re)tradicionalizirane družbe, v kateri podeželje in mesto nista več tako ločena, kot sta bila nekoč. Kot ugotavljata urednika monografije Alpenecho Natalija Majesova in Peter Stanković: »Gre za 'svežo tradicijo', ki neproblematično usklajuje irharce z zadnjimi modeli beemvejev, vrednote naših dedov z mehko emtivijevsko ali s trdo turbofolk erotiko, kislo mleko s hipsterskimi frizurami in tatuji, jodlanje z brezžičnimi slušalkami.«

Nekoč nostalgija, danes zabava

Opazna je razširjenost slovenske narodnozabavne glasbe kot ene najbolj priljubljenih glasbenih zvrsti. Redke poroke, pogrebi, športne prireditve ali zabave minejo brez nje, hkrati pa ta v širšem kontekstu tudi vpliva na slovenski vsakdan in naše medsebojne odnose. Tako so se članice in člani projektne skupine, ki deluje v okviru Centra za preučevanje kulture in religije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, odločili, da bodo nekaj že obstoječih raziskav slovenske narodnozabavne glasbe nadgradili s temeljito analizo, ki se bo dotaknila različnih vidikov tega glasbenega žanra. Ob že obeh omenjenih urednikih in avtorjih so v monografiji z avtorskimi prispevki sodelovali še Robert Bobnič, Jernej Kaluža, Ksenija Šabec, Jasmina Šepetavc in Mitja Velikonja.

Monografija narodnozabavne glasbe ne obravnava kot nekaj samoumevnega oziroma preprosto tradicionalnega, temveč ta žanr in kontekste, v katerih je deležen posebne pozornosti, obravnava skozi kategorije dediščine, identitet, kulturnih politik, občinstev in generacijskih specifik ter oriše njegove specifike v slovenski popularnoglasbeni krajini.

»Narodnozabavna glasba ima zelo zanimiv status v slovenski družbi, saj gre za žanr, o katerem ima večina običajno apriorno stališče. Mi smo mimo vsakršnih vnaprejšnjih opredelitev želeli preveriti, kaj je ta žanr, kdo in na kakšen način ga posluša, kako deluje v medijskem kontekstu ...« je na predstavitvi monografije Alpenecho, poimenovali so jo po nemški različici enega največjih hitov Ansambla bratov Avsenik, skladbi Klic z gora, v uvodu pojasnil Peter Stanković in dodal, da je imel klasični narodnozabavni žanr v sebi močan nostalgični moment o idilični preteklosti, ko ni bilo blokov, tovarn, tehnike. »Gre za nostalgijo po nečem, kar nikoli ni obstajalo, hkrati pa veliko pove o času v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je ta glasba nastajala. Takrat so ljudje množično odhajali s podeželja v mesto in obratno – tovarne so se gradile na podeželju. Danes to ni več nostalgičen glasbeni žanr, ampak je zabaven in veseljaški. Govorimo o konceptu 'karnevalski moment', kjer se ukinjajo družbene hierarhije. Če so nekoč ljudje želeli idilično preteklost, danes potrebujejo zabavo in kič, podobe skrite seksualnosti.«

Posluša jo tretjina mladih

Alpenecho se s prispevki sedmih avtorjev posebej posveča sodobnim premikom in transformacijam žanra: zasleduje jih tudi upoštevajoč medžanrska prepletanja in družbeni vpliv novih digitalnih medijev. Monografija slovensko narodnozabavno glasbo tako artikulira kot izrazito sodoben popularnokulturni pojav, katerega »slovenskost« in »tradicionalnost« koreninita zlasti v zmožnosti njegovega gladkega prehajanja med mediji, skupnostmi in tradicijami.

Narodnozabavno glasbo danes v največji meri predvajajo radijske postaje, saj je radio še vedno medij, ki ga ljudje najbolj uporabljajo pri odjemanju glasbe. Kot v raziskavi, v kateri so sodelovali glasbeni uredniki, uporabila pa sta tudi podatke o predvajanju, med drugim ugotavljata Jernej Kaluža in Robert Bobnič, Val 202 zavrača narodnozabavno glasbo, prav tako najbolj poslušana komercialna radijska postaja Radio 1, ki bi s tem lahko izgubila velik del poslušalstva, ne manjka pa specializiranih postaj za to zvrst glasbe.

Kot kažejo podatki raziskave Slovensko javno mnenje, je narodnozabavna glasba v Sloveniji za rokom in popom tretji najbolj poslušani žanr. Nekaj več jo poslušajo moški kot pa ženske, v kar 71 odstotkih narodnozabavnim vižam prisluhnejo starejši od 61 let, zanimivo pa je, da jo med mlajšimi od trideset let posluša kar vsak tretji. Želja po narodnozabavni glasbi usiha tudi z doseženo stopnjo izobrazbe. Če jo posluša dve tretjini državljanov z osnovno ali poklicno izobrazbo ter polovica s srednjo izobrazbo, ji od tistih z višjo ali visoko izobrazbo prisluhne le še dobra tretjina. Še vedno je ta glasba bolj priljubljena na podeželju, a je všeč tudi skoraj tretjini prebivalcev velikih mest. Poslušanost pri vernih je 57-odstotna, medtem ko je med prepričanimi ateisti ta delež 26 odstotkov. Domače viže so bližje desno orientiranim (63 odstotkov), nekoliko manj sredinskim (47 odstotkov), najmanj pa levo usmerjenim (34 odstotkov).

Ksenija Šabec pri tem ugotavlja, da je v pogostnosti poslušanja narodnozabavne glasbe najbolj homogena najstarejša generacija. »Starejši v tej glasbi prepoznavajo dediščinski in domoljubni pomen, ki naj bi ga ta glasba imela v preteklosti in so z njo rasli v svoji mladosti. Skupini srednjih in mlajših let sta bolj heterogeni in zajemata tako tiste, ki preferirajo ta žanr, kot poslušalce, ki jih ta glasba odbija,« ugotavlja Ksenija Šabec; da jo mladi poslušajo predvsem na zabavah in veselicah, srednja generacija pa največkrat priložnostno na družinskih srečanjih in praznovanjih.

Da zbrani podatki niso absolutni in jih ne gre preveč posploševati, dodaja Peter Stanković. »Za zdaj slovenska narodnozabavna glasba deluje kot srednje močan označevalec kulturnih razlik, povezanih z izobrazbo, stališči do sveta, sploh pa ne označuje razrednih razlik, kar je neke vrste posebnost.«

V ospredju spolni stereotipi

Posebno zanimivo je poglavje Spolni in seksualni konstrukti v narodnozabavni glasbi, v katerem se je Jasmina Šepetavc ukvarjala s stereotipi, ki jih zasledimo v narodnozabavni glasbi. Če sta nekoč v ospredje stopala predvsem figura ljubeče matere in hrepenenje po domovini, domačnosti slovenske krajine, domu, smo danes tako v besedilih kot videospotih priča spremembam na področju pripisovanja spolnih vlog. »Medtem ko je bila stara zgodba sramežljivo romantična, bolj deerotizirana, pa nove skladbe, še posebno to velja za slovenski turbofolk, reproducirajo spolne fantazije in spolne stereotipe,« je pojasnila Jasmina Šepetavc. Vse bolj so v skladbah prisotni tudi vulgarizmi.

Peter Stanković piše o strategijah udejstvovanja slovenskih narodnozabavnih zasedb na družbenih omrežjih, v sklepnem poglavju pa Mitja Velikonja obravnava temo Nova folklora – Neotradicionalizem kot ena izmed oblik kulturne logike postsocialistične tranzicije.