Dostopnost kulturnih dobrin

Na svetu naj bi bilo v začetku leta 2025 okrog 2750 milijarderjev, njihovo premoženje naj bi znašalo že okrog 11,5 bilijona evrov. Največ jih je v ZDA, kar 724, sledijo Kitajska, kjer jih je 698, v Nemčiji 107, v Indiji 102, v Rusiji 99, v Hongkongu 67, v Braziliji 45, v Združenem kraljestvu 45, v Kanadi 44 in v Franciji 39. Poglejmo zdaj še na Bloombergov indeks milijarderjev, kateri so najbogatejši med njimi, prvih deset (top ten). Najbogatejši Zemljan je Elon Musk, tehta okrog 450 milijard dolarjev, njegove družbe so Tesla, SpaceX, xAI. Drugi je Jeff Bezos (Amazon, Blue Origin): 250 milijard. Tretji: Mark Zuckerberg (Meta Platforms), ustanovitelj Facebooka in Instagrama, 216 milijard. Četrti: Larry Ellison (Oracle Corporation): 188 milijard. Peti: Bernard Arnault (LVMH), 188 milijard. Šesti: Larry Page (Alphabet Inc.), 174 milijard. Sedmi: Sergey Brin (Alphabet Inc.), 163 milijard. Osmi: Bill Gates (Microsoft), 162 milijard. Deveti: Steve Balmer (Microsoft), 148 milijard. Deseti: Warren Buffet (Berkshire Hathaway), 146 milijard. Kaj je skupnega tem možem, ki so stari od 40 (Zuckerberg) do 94 let (Buffet)? Večina med njimi so posamezniki, ki so že v mladih letih uspeli z visokotehnološkimi podjetji, navezanimi na informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), računalništvo, internet … Ne na rudarstvo, industrijo, promet, torej ne na tradicionalno gospodarstvo, ampak na panoge, ki temeljijo na pretoku informacij. In denarja, seveda.

V zadnjem času je vse bolj izrazita težnja nekaterih od teh bogatašev, da bi poleg denarnih tokov dirigirali tudi politiko. Pomislimo samo na podporo, ki jo je Donaldu Trumpu pred volitvami izkazoval Elon Musk. Težnja teh posameznikov in kapitala, ki stoji za njimi, je tudi, da bi plačevali čim nižje davke. Interes večine zemljanov pa je, da bi jih čim bolj obdavčili in bi se tako vsaj del njihove bogatije vrnil v državne blagajne in služil potrebam skupnosti. Ker smo ravno pred praznikom slovenske kulture in umetnosti, lahko upamo, da bi bil večji del denarja iz javnih blagajn namenjen tudi kulturi. Ob tem izpostavimo ugotovitev, zapisano na začetku tega uvodnika: da so kulturne dobrine med cenejšimi na tem svetu in zato dostopne širokemu krogu občanov. V tem krogu si ne želimo, da bi se z zasebnimi letali in superjahtami vozili na zasebne otoke, zadovoljni smo s cenejšimi avtomobili, posedujemo bolj skromne nepremičnine, nimamo denarja za velike naložbe … Hkrati pa je večina kulturnih dobrin dostopna večini ljudi: knjige, knjižnice, kino, gledališke in koncertne dvorane, muzeji, galerije, arhivi … Vse te dobrine morajo ostati javno dobro, to je v javnem interesu, tega si ne pustimo vzeti.

Kdo bi si želel živeti v svetu, kakršnega prikazuje televizijska serija Nasledstvo (Succession, 2018–2023). Preseravanje bogatašev, ki se valjajo v denarju, žrejo eden drugega in ne vejo, kaj bi še spočeli. Po drugi strani pa je na tem svetu toliko lepih reči, ki so brezplačno dostopne vsem. Tak moment nam na prelep način prikaže slavna poljska pesnica in nobelovka Wislava Szymborska (1923–2012) v pesmi Vermeer. In z njo sklenemo ta uvodnik.

Vermeer

Dokler ta ženska iz Rijksmuseuma
v naslikani tišini in zbranosti
mleko iz vrča v skledo
dan za dnem preliva,
si ne zasluži Svet
še konca sveta.

Wislava Szymborska

Naj k njeni pesmi dodam še moj skromni prispevek.

A nam ni lepo?

Zakaj se kar naprej pritožujemo?
Saj nam ne gre tako slabo:
nismo lačni, nismo žejni,
dela je obilo, denarja malo manj,
a gre tudi z manj.
Ko bi manj strmeli v ekrane
in bi se raje več pogovarjali
in več brali in uživali vse,
kar je dosegljivo brezplačno
vsem petim čutom
in našim duhovnim očem,
in bili zraven vsega tega še več v naravi,
bi bilo vse te slabe volje manj.
In dokler je tako,
»si ne zasluži Svet še konca sveta«,
bi rekla Wislava Szymborska.
In jaz, njen ponižni častilec,
ji z veseljem pritrdim.

Miha Naglič