S predavanjem S kavča na Grenlandijo Robert Ferlič gostuje po različnih krajih. Ta mesec mu je bilo možno prisluhniti tudi v kranjski in kamniški knjižnici, 26. marca pa bo predaval v tržiški knjižnici. / Foto: Primož Pičulin
S kavča na polarni tris
Robert Ferlič iz Domžal si kot prvi Slovenec prizadeva osvojiti t. i. polarni tris. Po lanskem 600-kilometrskem prečenju Grenlandije ga letos čaka še enkrat daljša samostojna odprava na južni pol, v nadaljevanju pa želi prečkati še severni pol. Z nabiranjem vzorcev snega in ledu za znanstvene namene je postal tudi polarni raziskovalec, s čimer uresničuje svoje življenjske sanje.
»Sem ljubitelj narave in gora, za seboj imam petdeset obiskov Triglava. Sem si pa že od nekdaj želel iti v polarne kraje in postati polarni raziskovalec,« o sebi pravi 51-letni Robert Ferlič iz Domžal. Željo iz mladosti je začel uresničevati leta 2022. »Našel sem angleško ekspedicijo, ki je iskala 'navadne' smrtnike, da jih bo usposobila za obisk severnega pola.« Tako se je še isto leto odpravil na 10-dnevne suhe priprave v angleško pokrajino Dartmur, leta 2023 pa na štiritedenske priprave na sneg na norveški otok Svalbard. »Namenoma so jih pripravili januarja, ko je ves čas tema, da je psihični pritisk še večji in da vidijo, ali boš zdržal,« je razložil Ferlič, ki je po opravljenih usposabljanjih prišel v ekspedicijo za prečenje severnega pola.
Pred tem ekstremnim podvigom pa si je zadal še dva druga: prečenje južnega pola, kamor se odpravlja letos, in Grenlandije, ki jo je prehodil že lani. Če mu uspejo vse tri najbolj znane arktične ekspedicije na svetu, bo kot prvi Slovenec osvojil t. i. polarni tris, svoje podvige pa združuje tudi z znanstvenimi raziskavami. »Takšnih odprav se večinoma lotevajo pripadniki specialnih enot, vrhunski športniki ali alpinisti, jaz pa kot navaden državljan, ki je bil prej brez posebnih znanj in izkušenj – s kavča torej,« je razložil Ferlič, sicer poslovni informatik in oče dveh otrok.
Grenlandijo je prečil maja lani v sklopu norveške odprave. Prej se je odpravil na testiranje na Norveško, fizične priprave pa je imel doma in so zajemale tudi 150 ur vleke avtomobilskih gum po terenu. V odpravi je bilo sedem članov z različnih koncev sveta, usmerjali pa so jo Norvežani, ki so jih iz svojega štaba dnevno spremljali. Grenlandski ledenik so prečili z vzhodne obale proti zahodni, odpravo pa so sklenili po 29 dneh. »Pot je dolga 550 kilometrov, mi pa smo jih naredili približno 600, ker nikoli ne moreš iti povsem naravnost. Orientacija je s kompasi, pri GPS-u bi ti takoj pošla baterija, a je težko, saj nimaš nobene orientirne točke, si v neskončnem prostoru.«
Na ledenik so se napotili iz mesta Kangerlussuaq, najprej z derezami, nato pa so pot nadaljevali na smučeh. Za seboj so vlekli težke sani; Ferličeve so na začetku tehtale 80–90 kg, od tega je bilo 33 kg hrane, ostalo pa oprema. Dve tretjini časa jih je spremljalo sončno vreme. »Nekaj najlepšega, kar lahko vidiš, je neskončni horizont, okrog sebe imaš samo sneg, belino ...« A je bilo tudi deset stopinj hladneje kot običajno, temperature so se spustile vse do –35 stopinj Celzija, srečali so se z vetrom, dvakrat pa jih je presenetil sneg.
»V maju sicer ne bi smelo več snežiti. Že peti dan je padlo pol metra snega, z njim smo imeli nato kup težav. V tistem času se nam je zgodila še evakuacija Poljaka, ki zaradi bolečin v kolku ni več mogel vstati. Ker njegovih sani niso mogli spraviti v helikopter, sem se jaz javil, da jih vlečem, saj sem bil fizično dobro pripravljen. Tako sem za seboj vlekel že 105 kg, nakar so se začele moje težave. Bilo je pol metra snega, tovor pa težek. Odprava je potekala tako, da smo hodili eden za drugim, pri čemer se je vsako uro zamenjal vodilni, in ko sem jaz prišel na vrsto, se nisem mogel premakniti niti za centimeter. Tako sem hodil kot drugi ali tretji, a sem se kljub temu zelo mučil in so se mi začele težave z Ahilovo tetivo. Kasneje, ko je sneg pomrznil, je šlo bistveno lažje in sem spet lahko hodil kot prvi, pa tudi sani so bile vsak dan lažje zaradi porabe hrane in goriva za kuhalnik,« je Ferlič obujal spomine.
Po dvanajstih dneh so prišli do zapuščene radarske postaje DY2, ki so jo Američani zapustili leta 1989 po razpadu Sovjetske zveze. Ferliča je tam presenetilo tudi, da Američani še vedno vzdržujejo bližnje letališče, ob katerem celo plapola ameriška zastava, čeprav otok sodi pod Dansko. »Dva vojaka dnevno plužita sneg na stezi, da lahko Američani včasih učijo svoje pilote pristajati na ledeni površini, hkrati pa je to tudi zasilno letališče.«
Na smučeh so preživeli okoli deset ur na dan. Na vsako uro hoje so imeli deset minut premora. »V tem času smo morali piti, iti na stranišče in še jesti. Včasih nisi uspel vsega, sploh če je bilo vreme neugodno. Preden vse odpneš, poiščeš hrano, lahko traja … Paziti moraš na rokavice; če je veter, ti jih lahko hitro odnese. Redno je bilo treba tudi mazati ustnice z balzamom, drugače takoj dobiš razpoke in kraste, ter uporabljati kremo za obraz. Vsi smo sicer dobili omrzline na konicah prstov, nekateri pa še ozebline na licih, saj hitro pride do kakšne luknje med masko za dihanje in očali. Vsi razen enega smo dobili tudi t. i. polarna stegna – poškodbo kože, ko zaradi soli ob znojenju, mraza, vetra, nečistoče in ob drgnjenju s hlačami nastanejo odrgnine.«
Na dan so zaužili okoli 6000 kalorij. Glavni obrok so pripravili iz suhe hrane, zmešane z vodo. »Tudi zajtrk je bil 'močan', sicer pa smo morali čez dan redno jesti, npr. sir, salame, čokolado …, če čez dan nisi zaužil dovolj, pa še zvečer.« Vodo so pridobivali s taljenjem snega, a se je po besedah Ferliča mrtva – šumeča tableta v njej talila kar 45 minut.
Nekaj dni pred koncem odprave so izvedeli, da prihaja močan severni veter piteraq, kar v jeziku domačinov pomeni napadalec. Kot je pojasnil Ferlič, je ubijalski veter leta 1970 s 325 km/h odpihnil vasico Tasiilaq, ki je bila njihov končni cilj. »Danske oblasti so odredile, da moramo vse odprave takoj z leda, zaprli so zračni prostor in pomorski promet. K sreči se je pojavila 'luknja' in so nam dali dva dneva, da pridemo do evakuacijske točke, ki je bila hkrati končna točka ekspedicije, kamor so nas nato prišli iskat s helikopterjem, saj je bilo malo zatišja. Pot do tja je bila naporna, pihalo je od 60 do 80 km/h, sunki so bili tudi do 95 km/h in nam je obračalo sani. Zaradi tega sva enkrat s kolegom, s katerim sva hodila zadnja, zaostala za drugimi, ker niso opazili, da obračava moje sani. V metežu me niso slišali, naj počakajo, po petih metrih pa jih nisem več videl. Ostala sva sama, brez šotora in gorilnika, z zavedanjem, da naju v takih razmerah nihče ne bo prišel reševat. Vzela sva kompas in skušala iti po isti poti. Po 20 minutah sva srečala ostale, saj so vmes že ugotovili, da naju ni, in so čakali. K sreči se je lepo izšlo ...«
V dogovoru z znanstveniki z Biotehniške fakultete in Nacionalnega inštituta za biologijo je Ferlič spotoma zbiral še vzorce snega in ledu ter jih dostavil v Slovenijo za raziskave v projektih o mikroplastiki in glivah v snegu in ledu na arktičnih območjih. Vzorčenja namerava nadaljevati tudi na odpravah na severni in južni pol, s čimer bo kot prvi Slovenec opravil obsežne polarne raziskave za naše znanstvenike.
Decembra načrtuje nov podvig na Antarktiki. Prečenje južnega pola namerava opraviti sam, brez podpore, z več kot 120 kg težkimi sami. Računa, da bo 1130 kilometrov dolgo pot presmučal v 60 dneh. »Menim, da sem dovolj močan. Glava je tvoj največji sovražnik oz. tvoj največji zaveznik.« Projekt je finančno zelo zahteven, zato upa tudi na pomoč sponzorjev.
