Živela sem dvojno življenje

Kranj – Prav študij je bil glavni povod, da se je Maja Benedičič, nekdanja tekačica na smučeh, dolgoletna slovenska reprezentantka, tudi udeleženka olimpijskih iger v Torinu leta 2006, pri 43 letih, 15 let po koncu tekmovalne kariere, odločila javno spregovoriti o svoji izkušnji z motnjami hranjenja. Svojo zgodbo je delila na Psihodnevih, ki jih organizira Fakulteta za uporabne družbene študije, kjer je študentka magistrskega programa psihosocialnega svetovanja v športu.

Kako to, da ste se odločili svoje težave z motnjami hranjenja deliti z javnostjo?

Že kakšno leto sem razmišljala, da bi o svoji izkušnji z motnjami hranjenja nekje spregovorila. Prej nikoli nisem čutila tega. Želim pomagati in zato sem se tudi odločila za magistrski študij psihosocialnega svetovanja. Ko je profesor izvedel za mojo zgodbo, me je nagovoril, da jo predstavim na Psihodnevih. Že kmalu po najavi tega dogodka je prišla v javnost in kar nekaj nekdanjih športnic mi je javilo, da so imele podobne težave, in mi sporočilo, da je dobro, da se o tem čim več govori, da tisti, ki ga to doleti, ve, da ni sam. Ko se mi je pojavila ta motnja, sem imela občutek, da sem sama na svetu, sama sem iskala rešitve in jih tudi našla večinoma sama. Pomembno je, da bi se ljudje, ki imajo pomembne vloge v karieri športnikov, izobrazili tudi o tem, kaj pomeni zdrav odnos do hrane. Motnje hranjenja v povezavi z vrhunskim športom so pomembna tema. Vesela sem, da se premika. Fakulteta za šport je pred kratkim izpeljala projekt z naslovom Motnje hranjenja, odprimo trenerjem oči.

Začniva to zgodbo na začetku: pri športu. Kdaj ste se zapisali teku na smučeh?

V teku na smučeh sem bila od četrtega, petega razreda, skupaj 18 let, od tega deset let v reprezentanci: prvi dve leti v mladinski, potem v članski. Pred tem sem trenirala rokomet, še prej pa ritmično gimnastiko, kar me je tudi malo zaznamovalo in vplivalo na potek moje kasnejše motnje hranjenja. Po enem letu treninga je trenerka rekla moji mami, da sem bolj fantovska, da nisem ravno talent za ritmično gimnastiko in da priporoča, da se lotim česa drugega. Tega se še vedno spomnim, se me je dotaknilo. To je bila zavrnitev pri sedmih letih. Od takrat sem imela v glavi, da nisem dobra, da nisem dovolj dobra za nekaj. Še danes se preveč ženem, se vsake stvari lotim na polno, se pa izboljšujem. Šport sem imela celo kariero kot mašilo za notranje pritiske, da nisem dobra. Ves trening je zelo šel v smeri, da je samo zmaga nekaj vredna. V preteklosti sem bila redkokdaj res zadovoljna – s čimerkoli. Vedno sem bila zelo delavna in nisem iskala bližnjic. Skozi šport sem hrepenela po pohvali okolice, trenerja – zamenjala sem jih sedem, staršev, starih staršev ...

Kdaj so se začele težave s hranjenjem?

V drugem letniku gimnazije. Imeli smo klubskega zdravnika, ki je vsakemu posebej dal zgolj smernice zdrave prehrane, nič posebnega. Nihče mi ni rekel, da moram shujšati. Kot vsako stvar sem to zgrabila na polno in si kmalu začela sama pripravljati obroke. Jedla sem manj, trenirala pa vedno več. Kilogrami so šli dol in to mi je dalo neverjetnega zagona. Govorili so mi, kako dobro sem videti, kar je bila še dodatna spodbuda, čeprav že prej nisem imela težav z odvečnimi kilogrami, nisem pa bila suha. Dobila sem potrditev, da tudi jaz zmorem, da tudi jaz lahko izgubim kilograme. Imela sem neverjetno disciplino: za trening, prehrano ... Tisto leto sem od aprila do oktobra izgubila 16 kilogramov. Pri moji višini 172 centimetrov sem z 68 kilogramov prišla na 52 kilogramov. Poleti sem podirala rekorde na testiranjih, zima pa rezultatsko ni bila več tako uspešna. Ob tako majhnih količinah hrane telo ni imelo več moči. Kazala se je izčrpanost. Ob koncu sezone sem videla, da to nikamor več ne pelje. Nisem stradala, sem pa zelo malo jedla: pol kozarca jogurta, eno tretjino jabolka, tri lešnike, nič maščob, nič krompirja ... Da mi ne bi bilo treba poslušati, naj jem, da premalo jem, sem se začela izogibati družinskih srečanj, ostajala sem doma, tesnobna ... Izgubila sem seveda tudi menstruacijo. Telo je izklopilo reproduktivne funkcije. Moja odisejada z zelo malo hranjenja se je po približno letu in pol prevesila v bulimijo.

Iz vnosa majhnih količin hrane ste prešli v bulimijo.

Začela sem se posluževati bruhanja. Ta motnja hranjenja je trajala do leta 2015, ko sem zadnjič bruhala, torej še pet let po koncu tekmovalne kariere. Nisem vedela, da bo zadnjič, a je bilo – po 14 letih. To je bila zame res težka preizkušnja. Zlorabljala sem hrano. Od takrat naprej sem pridobila kilograme in sem še sedaj na svoji idealni teži, ki je tam okrog 62 kilogramov. Kar 14 let sem živela dvojno življenje. Še danes si ne morem predstavljati, koliko energije sem porabila, da sem to tako dolgo peljala in zdržala. Že deset let sem ozdravljena. Ne bruham več. Če pomislim za nazaj, se mi zdi tako daleč, kot bi bilo v prejšnjem življenju. A ko sem se pripravljala na predavanje, sem zaznala, da me je vseeno nekako izčrpalo. Telo ima to še vedno v spominu. Cela zgodba zame ni bila najbolj preprosta.

Kako ste vse to skrivali?

Po kakšnem letu bulimije sem povedala staršem. Nista vedela, kaj narediti, nista mi znala pomagati. Vrata so se nekako zaprla tudi pri športnem psihologu. Rekla sem si, da me nihče ne posluša, nihče ne sliši, in okrog sebe naredila zid. Živela sem dvojno življenje: bruhanje in šport. Na zunaj sem bila športnica, reprezentantka, na drugi strani pa tako globoko v bulimiji. Marsikdo, ki mi je bil zelo blizu, tega ni vedel. Ves ta čas me nihče ni nikoli vprašal, ali sem v redu. Bruhala sem na skrivaj. Motnja hranjenja je postala del mene. Nisem pa bruhala vsak dan. Na pripravah se to ni zgodilo nikoli. Leta 2008 sem doživela nesrečo na tekaških smučeh in zaradi hudega pretresa možganov pristala v bolnišnici. Pol leta sem morala mirovati. Imela sem čas zase in pogledala vase – tudi s pomočjo terapevtke. Veliko sem brala o terapijah, svetovanjih, bila na delavnicah, izobraževanjih ... Pomagalo mi je, da sem prišla do bistva vsega, zakaj je do tega prišlo, in da sem se sprejela takšno, kot sem, da sem sprejela tudi bulimijo. Motnje hranjenja se je treba lotiti z lopato in krampom, če se tako izrazim. To prepričanje, da nisem dovolj dobra, je bilo v veliki meri nesprejemanje sebe. Spopadla sem se z bulimijo in jo po koncu kariere v nekaj letih uspešno pozdravila.

Se kdaj vprašate, kako bi potekala vaša kariera, če ne bi imeli motenj hranjenja?

Dostikrat sem se spraševala, ali je motnja hranjenja skozi celotno kariero vplivala na moje uspehe. Do neke mere zagotovo. Če bi pravočasno dobila pomoč, bi verjetno lahko bila boljša. Tudi Petro Majdič in Vesno Fabjan, ki sta obe osvojili olimpijski medalji, sem kdaj premagala. Sem pa vseeno uresničila svoje sanje, sanje deklice, ki je doma gledala olimpijske igre v Lillehammerju leta 1994 in si zaželela, da bi bila kdaj tudi ona del tega spektakla. Te sanje sem doživela. Šport imamo radi, nas vedno znova poenoti, športnike povzdigujemo ... Je pa to vrh ledene gore. Zmagovalci so na vrhu, drugi so pod gladino. Ogromno je športnikov, ki jim ni uspelo priti na najvišje stopničke, ki niso uresničili otroških sanj, ki so jih motivirale, da so življenje posvetili športu. Ogromno športnikov, ki niso v soju žarometov, je imelo takšne in drugačne prepreke, ovire na športni poti, o katerih nihče nikoli ne govori. To niso samo motnje hranjenja, so tudi druge težave, s katerimi se srečujejo športniki v času kariere in tudi po njej. Pomembno je, da bi že mladi športniki imeli dostop do psihološke pomoči in da bi se trenerjem nudilo izobraževanje tudi o pomenu duševnega zdravja v športu.

Poudarjate, da je težav še več pri ženskah v vrhunskem športu.

Vrhunski šport, sploh tekmovalni sistemi, ni prilagojen ženskam, ženskemu menstrualnemu ciklu, daleč od tega. Vrhunski šport je moška energija, zmagovanje, primerjanje, borba ... Ženskam to ni tako naravno. Ženska toliko let ni sama s seboj. Po koncu kariere, ko se začne telo umirjati, pa pride vsa tista lepota druge pubertete. Veliko športnic ima po karieri psihološke težave. To je prav tako aktualna tema, ki bi bila lahko za poseben članek in predavanje.

Ste še vedno v športu, se vam zdi pomemben?

Še vedno sem kar precej povezana s športom, tudi s Smučarsko zvezo Slovenije. Zaposlena pa sem v avtomobilski industriji in zraven pridno študiram. Kar se tiče pomena športa, je zelo pomemben. V času, ko smo preobremenjeni z vsemi obveznostmi, je šport odlična protiutež vsemu. Vendar je tudi pri ukvarjanju s športom po mojem mnenju potrebna neka zmernost. Tako kot na vseh področjih življenja. Če se ozrem nazaj, sta mi tako vrhunski šport kot motnje hranjenja veliko vzela, a tudi ne nazadnje veliko dala. Življenje je delo, v njem so uspehi in porazi, pomembno pa je, da opravljamo delo, ki ga imamo radi.