Ko les in dediščina navdihujeta

Domen Ovsenik nadaljuje družinsko tradicijo obdelave masivnega lesa, ki jo je v šestdesetih letih tlakoval oče Alojz Ovsenik. Z okoli ducat sodelavci se ukvarja zlasti s stenskimi in fasadnimi oblogami, lesenimi kritinami, izdelavo vrat ter obnovo in replikacijo oken, vrat in drugih elementov na stavbah kulturne dediščine. »Nekaj zaposlenih je mizarjev, drugi so priučeni. Marsikdo mi reče, da bom kader naučil, potem pa bo odšel drugam ali na svoje. Tega se ne smemo bati; če znanja ne bomo prenašali naprej, se bo izgubilo,« meni Ovsenik in doda, da je v njihovi delavnici poudarek na ročnem delu, ki temelji na tradicionalnih tehnikah.

Sam je znanje in veščine, pridobljene v mladosti, nadgrajeval pri priznanih tujih mojstrih, pomemben vir informacij, poudari sogovornik, so tudi stare knjige, prostrano polje za praktično učenje tehnik obdelave lesa pa bogata zbirka starinskega pohištva, ki skupaj z umetniškimi slikami ter različnimi, večinoma unikatnimi predmeti zapolnjuje družinsko starinarnico. Starinsko pohištvo je po Ovsenikovih besedah večinoma izdelano zelo premišljeno, v njem se kaže čas, v katerem je bilo narejeno ... Odkupujejo pa tudi odslužene stavbne elemente, kot so tramovi, deske, vrata, okna, ograje; te uporabijo pri obnovi ali izdelavi replik stavbnega pohištva.

Skrbno preučijo detajle

V začetku marca so se v podjetju Mizarstvo in profiliranje lesa Domen Ovsenik razveselili prejema znaka kakovosti v graditeljstvu. Neobvezni okoljski certifikat, ki ga podeljuje Gradbeni inštitut ZRMK, potrjuje izpolnjevanje visokih, strokovno pripravljenih in mednarodno primerljivih zahtev glede kakovosti pri izdelkih in storitvah. Ob tem, da ga prejmejo le najboljši na svojem področju, sogovorniku veliko pomeni predvsem zato, ker poudarja trajnostni pristop in njihov odnos do dediščine. V utemeljitvi znaka so na inštitutu med drugim pojasnili, da v kranjskem mizarskem podjetju skrbno preučijo izvirne detajle ter prilagodijo tradicionalne tehnike, metode in obdelavo lesa obdobju nastanka teh elementov v sodelovanju s projektanti in spomeniško službo; vse postopke in uporabljene materiale namreč predhodno uskladijo s spomeniško službo, ki jih tudi potrdi. »Pri obnovi in replikaciji starega pohištva ne gre le za estetsko prenovo. Gre za ohranjanje zgodovine, mojstrstva, duše pohištva ... Naš cilj je ohranjanje dediščine, za kar pa je poleg spomeniškega varstva in nas ključna vloga oziroma skrb lastnikov,« je jasen Ovsenik.

V letošnji pomladi se je lotil obnove vrat dominikanskega samostana v Trogirju na Hrvaškem, ki velja za enega najbolj ohranjenih srednjeveških mest v Evropi (staro mestno jedro je pod zaščito Unesca). Naročilo je z velikim veseljem sprejel po uspešno izvedeni obnovi v ženskem benediktinskem samostanu sv. Nikolaja, ustanovljenem leta 1064. »Pri teh projektih je poleg referenc pomembno zaupanje,« poudari in doda, da je preteklo 19 let, preden je dobil priložnost za delo v samostanu.

Pred dvema letoma je restavriral hrastova vhodna vrata v cerkev svetega Martina v Stražišču pri Kranju z upodobitvama sv. Petra in sv. Pavla ter bogatim okrasjem. Ob tem izvemo, da ga letos čakajo tudi obnovitvena dela v zakristiji župnijske cerkve sv. Kancijana in tovarišev v Kranju. Poleg tega je Ovsenikovo podjetje med izvajalci obnove Sokolskega doma na Bledu; tam je med zadnjimi projekti tudi čolnarna Agencije RS za okolje, v Bohinju so sodelovali pri obnovi Vile Muhr, v Cerkljah lahko opravljeno delo vidimo na Hribarjevi vili, v Centru Rog v Ljubljani so obnovili historični tlak iz borovih kock, na vhodnem objektu v Sotesko Vintgar so izdelali fasado, kritino in poskrbeli za notranje pohištvo ... Vstopna točka v eno najbolj priljubljenih naravnih znamenitosti v Sloveniji je med prejemniki nagrad letošnjega arhitekturnega festivala Odprte hiše Slovenije, na katerem so za najboljše projekte, letos prvič tudi v kategoriji projektov z lesom, glasovali obiskovalci. Nagrada pomeni priznanje za celotno ekipo, od naročnika, investitorja, arhitekta ... do izvajalcev, poudarjajo organizatorji festivala. »Vsi sodelujoči pri projektu morajo razumeti, kaj pomeni kakovosten prostor – in tej ideji skupaj slediti do konca izvedbe. Kompromisne in nestrokovne rešitve nas v prostoru premnogokrat opominjajo še dolgo po tem, ko so bili upoštevani najkrajši izvedbeni roki, partikularni interesi in najnižja cena.«

Združil samuraje in Vikinge

V Ovsenikovi delavnici prisegajo na naravno zaščito lesa, med drugim s starodavno japonsko metodo šou sugi ban, pri kateri se zunanji sloj ožge. »Pri tem postopku les obdelamo pri zelo visokih temperaturah, okoli 900 stopinj Celzija. S tem ustvarimo zaščitno plast, hkrati se lesena vlakna stisnejo in postanejo trdnejša, kar pomeni, da je les obstojnejši, odpornejši je proti različnim vremenskim razmeram, kar je pri zunanjih oblogah ključnega pomena, proti škodljivcem, plesni, celo ognju.« Vsaka deska je unikat, zato se karboniziran les uporablja tudi kot dekorativni element, še izvemo.

Za dodatno zaščito lesa pred zunanjimi vplivi uporabljajo stoodstotni naravni premaz iz borove smole, ki obenem omogoča tudi prožnost. »Gre za premaz, ki so ga pri gradnji uporabljali že v stari Perziji, v ladjedelništvu pa Vikingi. Ko sem začel uvajati ožgane fasade, sem v šali rekel, da sem združil japonske samuraje in Vikinge. Oboji so bili bojevniki, oboji so bili močni.« Dokaz, kaj pomeni dobra zaščita, je lesena cerkev iz začetka 12. stoletja, ki jo (še danes) lahko vidimo na Norveškem, pristavi sogovornik.