Tišina slik, ki budijo misli

»To so prijatelji, ki jih vedno znova srečujem pri nas na Koroškem, sem z njimi povezan in večkrat tudi sodelujemo,« je bil prvih obiskovalcev nedavnega odprtja razstave, med njimi mnogih rojakov iz avstrijske Koroške, vesel osrednji gost večera, priznani avstrijski slikar slovenskih korenin Valentin Oman, ki živi in ustvarja na Dunaju in v Bekštanju na avstrijskem Koroškem.

Prijetno vzdušje v Galeriji Prešernovih nagrajencev sta s pesmima Tam, kjer teče bistra Zila in Nmav čez izaro dodatno oplemenitila kitarista Luka Vehar in Monika Breuss, slednja z naglasom, kot ga govorijo rojaki na oni strani Karavank.

Dva trdna razloga sta za tokratno razstavo, ki se razteza kar v treh osrednjih kranjskih galerijah, poleg že omenjene še v Mestni in Prešernovi hiši. Prvi je prihajajoč življenjski jubilej Valentina Omana, v decembru bo praznoval devetdeset let, drugi pa je slikarjeva velikodušna donacija dela njegovega umetniškega opusa mestu Kranj.

Razstava in knjiga

V uvodu je vodja Galerije Prešernovih nagrajencev Marko Arnež zbrane pozdravil v imenu vseh, ki so v zadnjih mesecih tako pripravljali razstavo kot sodelovali pri snovanju dvojezične, v slovenskem in nemškem jeziku napisane knjige z naslovom Valentin Oman – Tišina, ki pušča sledi (Spuren der Stille) in obudil spomin na prva srečanja s slikarjem, ki segajo v leto 2000, ko je ta sodeloval na razstavi Likovni umetniki za Prešernovo mesto. »Že tedaj me je nagovorila njegova tihost, prisotna, nevsiljiva, a hkrati izjemno močna. Spomnim se tudi njegovega darila, slike z naslovom Le tvoja dela so tvoj spomin (po Plečniku), ki je postala eno prvih del v naši stalni zbirki,« je povedal Arnež; da so leta 2016 z Omanom sodelovali že bolj poglobljeno. Pripravili so razstavo, posneli pogovor z njim v domačem ateljeju in začeli razmišljati o tem, kako njegova umetnost presega trenutek in prostor. »Ta razmislek se je v zadnjem letu utrdil v njegovi velikodušni donaciji, darilu galeriji in Prešernovemu mestu. Današnja razstava je tako sad dolgoletnega sodelovanja, ki pa smo ga želeli oplemenititi še z besedami. Nastala je knjiga, v kateri se Omanovim likovnim delom pridružujejo razmisleki, eseji desetih avtorjev (ob Marku Arnežu še Petra Čeh, Andrej Doblehar, Breda Ilich Klančnik, Marko Košan, Goran Milovanovič, Jožef Muhovič, Matjaž Rakovec, Asta Vrečko in Milena Zlatar, op. a.), ter tudi pesniški odzivi treh izjemnih koroških pesnikov – Maje Haderlap, Cvetke Lipuš in Gustava Januša. Skupaj tvorijo dialog med podobami in jezikom, med tišino in govorom, med umetnikom in skupnostjo.«

V vseh treh galerijah je na ogled kar 134 del, ki jih je Oman podaril Galeriji Prešernovih nagrajencev, s tem Gorenjskemu muzeju in na neki način tudi slovenski javnosti. »V imenu muzeja lahko zagotovim, da bomo za umetniška dela, ki so zdaj postala del stalne zbirke, skrbeli, kot to pritiče nacionalnemu bogastvu. Valentin Oman je namreč umetnik, ki je spoštovan, prepoznaven in cenjen v Sloveniji, Avstriji, razstavljal pa je tudi v številnih razstaviščih po vsej Evropi in svetu,« je v nagovoru poudarila direktorica Gorenjskega muzeja Jana Babšek.

Ob slikah čutimo globino časa

Koroški rojak, arhitekt in slikar mag. Karl Vouk, je z Valentinom Omanom med drugim sodeloval pri zadnji akciji, ko so 9. maja pred Domom glasbe v Celovcu odkrili štiri stele, ki si jih je slikar zamislil že pred leti. »Gre za stele, vseh skupaj naj bi bilo 13, na katerih so dvojezični napisi za 836 vasi, ki so bile tik po drugi svetovni vojni prepoznane, da v njih živijo tudi Slovenci,« je med drugim v nagovoru povedal Vouk in poudaril, kako pomembna je njegova slika na steni dvojezične Slovenske gimnazije in univerze v Celovcu. »V nekem obdobju sva skupaj z Valentinom hodila na Slovensko gimnazijo, jaz kot dijak, on kot takrat že znan umetnik, ki je slikal monumentalno delo na šolske stene. Njegove podobe sem lahko opazoval med vsakim odmorom – in tako tudi današnji dijaki,« je še povedal Vouk in poudaril, da je Oman arhetip slovenskega umetnika, saj vsak na Koroškem in tudi v preostali Avstriji njegovo delo povezuje s slovenstvom – ki pa ni nacionalizem, saj je Valentin v prvi vrsti velik humanist.

»Pomembno dejstvo je, da skozi svoje opazovanje, ki se zrcali v njegovih delih, tudi nam odkriva širši družbeni kontekst. Tudi v današnjem času je to še kako pomembno, saj prav podrobnejše opazovanje pomeni tudi razumevanje. Omanovo slikarstvo je most med kulturami, varuh spomina in glas tistih brez glasu,« Omanov umetniški kredo opredeljuje Barbara Koželj Podlogar, na ministrstvu za kulturo generalna direktorica Direktorata za ustvarjalnost, in poudarja: »Njegova umetnost ne ponuja preprostih odgovorov ali udobne lepote, od nas zahteva, da pogledamo in čutimo globlje ter bolj kritično razmišljamo o tem, kdo smo in kam odhajamo.«

Opozarja, a verjame v dialog

Da gre za umetnika velikega formata, je že davno prepoznala slovenska strokovna in kulturna javnost – in to potrdila z nekaj uglednimi nagradami, kot je nagrada Prešernovega sklada, ki jo je prejel pred dobrimi štirimi desetletji. Prejel je tudi zlati red za življenjsko delo in bil sprejet med člane SAZU, Oman je tudi nosilec avstrijskega častnega križa za znanost in umetnost prvega reda, Univerza v Celovcu pa mu je podelila častni doktorat. »Vse to si je Oman pridobil ne le s talentom, temveč tudi s trdim delom, saj je odraščal v skromnih razmerah v družini očeta mizarja,« je o umetniku povedala kustosinja razstave Breda Ilich Klančnik, se na kratko sprehodila skozi razstavljena Omanova dela, spregovorila o njegovih posebnih likovnih tehnikah, ob njegovih zadnjih delih pa poudarila: »Valentin Oman dokazuje, da sodi med najprepričljivejše in najsubtilnejše komentatorje razčlovečenih razmer v svetu. Vendar ne prepustimo se pesimizmu. Saj je v njegovem delu vendar toliko humanega naboja neomajne vere, da bo svet v večjezičnem dialogu našel sprejemljivi modus vivendi.«

Pogledi v Omanove pokrajine

»Razstava je nekoliko pregled tega, kar sem delal v zadnjih letih. Bil sem presenečen, ko sem videl razliko, če slike visijo na galerijskih stenah ali pa v domačem ateljeju. Ob tem me navdušuje, da so dela v vseh treh nadstropjih Galerije Prešernovih nagrajencev in tudi grafična dela v še drugih muzejskih galerijah. Lepo je videti grafike lepo uokvirjene, vesel pa sem, da so na ogled tudi nekatera dela na papirju in skice iz popotne torbe,« je z razstavo zadovoljen Oman. Na vprašanje, ali ima občutek, da se njegova dela v kranjskih galerijah dobro počutijo, pa je dejal: »Moje slike so sedaj v eni dobri družini. Tudi razstavni prostori, posebno v tej galeriji, so zelo intimni. Še posebno to velja za dela v zadnji sobi v prvem nadstropju. Doslej še nisem videl tako natančnih osvetlitev točno na samo sliko, ob tem pa je okolje povsem temno. Vse skupaj deluje, kot bi skozi steno vstopali v pokrajino mojih slik.«

In kot je Marko Arnež zapisal v knjigo Valentin Oman – Tišina, ki pušča sledi: »Omanova umetnost je pričevanje. Kot da v njej vedno ostaja nekaj neizrečenega, kar čaka, da se znova srečamo z njo.« Vse do 20. septembra.