Dostojevski jo še vedno čaka

Ko sva se zadnjič pogovarjali, tik preden ste se upokojili, ste rekli, da ste sami sebi za čas, ko ga boste imeli več kot kot prej, obljubili branje Dostojevskega. Pa da vas ob postelji čaka kup knjig ...

Dostojevski še vedno čaka. Časa zanj, priznam, še ni, kupček na nočni omarici pa že je malce nižji. Zlasti za tisti del, ki vsebuje poezijo. Zelo sem si namreč želela brati Zlobca, Pavčka, Minattija pa tudi kakšno sodobno pesniško zbirko – in to mi nekako uspeva. Uspeva mi tudi brati slovenske avtorje, za katere prej prav tako ni bilo časa. Še malo po službeni dolžnosti sem odkrila Natalijo Šimunovič in njene romane, berem tudi knjige Mateje Gomboc, ki je zame prav tako neke vrste odkritje, pa Alojza Ihana in Barbaro Hanuš. Domači avtorji se mi zdijo čedalje boljši, pravo odkritje!

Upokojeni ste tri leta. Kako vam je šlo pri prestopu iz izjemno intenzivnega tempa življenja v bolj umirjene vode novega vsakdana. Ste čutili šok? Olajšanje, praznino? Se spomnite občutkov?

Seveda se jih. Zelo rada sem delala, uživala sem, ko sem bila v službi. Lahko rečem, da je bila služba moj življenjski slog. A veselila sem se tudi tretjega življenjskega obdobja, torej upokojitve. Začela sem tako, kot bi šla na en dolg dopust: malo sem bila doma, malo potovala, lotili smo se projekta prenove pritličja družinske hiše, kar je resen zalogaj ... Nato se je bilo pa treba seveda odločiti, kaj zares početi. Že pred upokojitvijo sem si zamislila, da bi se ukvarjala z nečim, kar bi me dva do trikrat na teden peljalo med ljudi. Pa ne samo v zdravstveni dom in trgovino, to se mi zdi mnogo premalo. No, zgodilo se je, da so me »našli« na šoli B&B iz Kranja in nato na Ljudski univerzi in me angažirali za poučevanje slovenščine za tujce, kar zdaj z veseljem počnem. Res pa je, da to tudi pomeni, da še nimam časa, da bi obiskovala tečaje in dejavnosti, ki jih organizirajo za starejše ...

Če se prav spomnim, je bila tudi vaša prva služba prav poučevanje slovenščine?

Tako je. Po osnovni izobrazbi sem profesorica slovenskega jezika s književnostjo in pedagogike, diplomirala sem na Filozofski fakulteti in moja prva služba je bila na srednji ekonomski šoli v Radovljici, približno tri leta sem bila tam. Takrat je bilo slovenistov kot listja in trave, kar pomeni, da so me zaposlili le za določen čas. Še eno leto sem nato poučevala na OŠ Toneta Čufarja na Jesenicah. Izkušnje z obeh šol so mi zelo pomagale vsa leta dela v knjižnici, ugotovila sem namreč, kakšen velik primanjkljaj za otroke je, če ne obvladajo branja v obsegu in na način, da jim ne bi predstavljalo ovire pri usvajanju učne snovi. To spoznanje je bilo motiv, da sem se kasneje, ko sem – preko banke, kjer sem bila približno deset let, najprej kot andragog in kasneje v organizaciji poslovanja – prišla v knjižnico, s tako zavzetostjo lotevala prav akcij spodbujanja branja.

Lahko rečete, da ste si torej že pred koncem profesionalne kariere naredili miselni načrt organizacije časa in življenja nasploh za prihodnja leta?

Lahko. Vedela sem, da ne morem biti samo doma, kjer bi s prijateljicami in različnimi družbami hodila na kavo. To je zame mnogo premalo, postanem nezadovoljna in sitna. Jaz moram početi nekaj konkretnega in koristnega, zase in za družbo. Zdi se mi, da je tudi družbi treba vračati vse dobro, kar nam omogoča.

Ritem vsakega posameznika vpliva na življenje celotne družine. Kako je vaša upokojitev spremenila ritem vaše?

Saj ga ni prav dosti; otroka sta že odrasla in živita vsak po svoje, mož je pa kot jaz zelo aktiven, tako da za kakšna skupna srečanja pravzaprav še sedaj težko najdemo čas. Se moramo kar potruditi, da se uskladimo.

Ljudje imamo pred upokojitvijo različne predstave o tem, kaj bomo počeli, ko ne bomo hodili v službo. Jaz na primer sanjam o tem, da bom spala po deset ur dnevno, moja sestra je bila prepričana, da bo njeno stanovanje končno ves čas pospravljeno ... Kaj pa ste predstavljali vi? In kaj je zdaj drugače od pričakovanj?

Večina tistega, kar sem si zamislila, se tudi uresničuje. Sem večerni tip in pozno hodim spat, zato mi je zgodnje vstajanje vse življenje predstavljalo pravo muko. Zdaj mi tega ni treba več in vstajam takrat, ko pač odprem oči, običajno okrog devetih, kar se mi zdi res pravi luksuz. Glede gospodinjstva nisem imela kakšnih posebnih ambicij, mogoče zato, ker mi to nikoli v življenju ni preveč uspevalo in nisem imela nerealnih pričakovanj ... Menila pa sem, da bom imela bolj urejen vrt. No, nimam ga. Imam sicer več časa, ampak več je tudi drugih aktivnosti in tako kot prej, ko sem bila v službi, tudi sedaj kakšna stvar pač počaka. Dejstvo je, priznam, da zdaj nimam preprosto na razpolago dodatnih osmih ur na dan, ki sem jih prej preživela v službi.

So vaši dnevi strukturirani ali se bolj prepuščate toku?

Ena mešanica obojega, bi rekla. Rada vem, kaj se bo zgodilo naslednji dan, ampak če mož Blaž pride z idejo, da bi kaj zanimivega počela, tudi ne rečem ne. To da človeku prijeten občutek svobode. Pa tudi mnogo manj pritiskov in stresa je, kot ga je bilo, ko sem bila še v službi.

Bili ste direktorica velike knjižnice. Je bil prestop iz pogosto zelo javnega profesionalnega v povsem zasebno upokojensko življenje zahteven? Celo za tiste, ki odštevajo tedne in dneve do nastopa »penzije«, pogosto ni lahko ...

Ne. Morda zato, ker sem približno tri leta pred tem sklenila, da se začnem miselno pripravljati na upokojitev. Že prej sem se odločila, da ne bom siva eminenca knjižnice in bom naslednikom pustila, da delajo popolnoma po svoje. Seveda še pridem v knjižnico po knjige, na kakšen literarni večer, še bolj kot včasih sodelujem s Hospicem, zanje vodim večere Hospic Cafeja, ki so večinoma prav v knjižnici. Včasih na prošnjo kakšnega od avtorjev vodim predstavitve knjig: 4. novembra se bom tako v Radovljici pogovarjala z Bojano (Bojko) Čebulj o njenem knjižnem prvencu, 11. novembra bova pa z Natalijo Šimunovič v okviru Hospic Cafeja gostji v knjižnici na Jesenicah. Morda bi se lahko udeležila kakšne večerne prireditve več, namesto da kdaj obsedim na domačem kavču. No, tu očitno imam še možnost za izboljšanje ...

Glede na to, da se pogovarjava na terasi radovljiške knjižnice, prosim še za kratek nasvet bralcem: katero od morda manj znanih knjig, ki ste se jih lotili v zadnjem obdobju, bi jim priporočili v branje?

Kot sem že omenila: Natalijo Šimunovič, domačinko z Zgoše, ki poleg vsega drugega, s čimer se kot profesionalna glasbenica ukvarja, piše odlične knjige. Prebrala sem vse. V okviru svojega sodelovanja s Hospicem berem knjige Carmen L. Oven; tudi te toplo priporočam. Skratka: slovenske avtorje, ki smo jih po mojem mnenju čisto premalo brali, pa so po mojih sedanjih izkušnjah v zadnjem obdobju vedno boljši.