Gore so pravi muzeji na prostem

Kot pravi Habjan, gornik, alpinist, gorski reševalec, planinski vodnik in dolgoletni urednik Planinskega vestnika ter Planinske založbe, je prvo idejo za knjigo dal Samo Rugelj iz založbe UMco, ki je avtorju predlagal, naj se poda na večdnevno pot in jo prelije na papir. Kamničanu se je zamisel zdela privlačna – že prej je razmišljal o tovrstnem projektu. Sprva je želel prehoditi Idrijsko-cerkljansko planinsko pot, a ga je odvrnila zaradi pogostih cestnih odsekov. Po več premislekih se je odločil za samotno linijo med reko Piavo in Tilmentom – torej celotno prečenje Karnijskih Alp od zahoda proti vzhodu. »Vedel sem, da tam ne bo gneče, da bom imel mir, ki ga v naših gorah redko najdeš,« pravi Habjan. Pred odhodom je prebral vseh osem svojih planinskih dnevnikov, v katerih je zabeležen vsak njegov korak, vsak vrh in vsak spomin.

Njegov ustvarjalni opus je bogat, vendar ta knjiga nosi posebno težo – v njej se srečata potopis in avtobiografija z nitjo spominov in razmišljanj. Julijsko potovanje leta 2024 ni bilo brez izzivov – sopara, dež in izgubljene poti so preizkušali popotnikovo potrpežljivost. A medtem ko so se gore spreminjale pred njegovimi očmi, so se v njem prebujali spomini: na prve izlete z očetom, vzpone in brezpotja, članstvo v gorski reševalni službi in sinovo nesrečo. »Drugače pišem vodnike že 25 let in gledam, kakšna je pot, kaj se vidi, na kaj moraš biti pozoren, kje se lahko izgubiš – tukaj pa sem gledal predvsem na to, kako jaz doživljam to pot, obujal sem spomine in nekako se je tako izšlo, da sem v teh sedmih dneh na poti predelal vse dejavnosti, s katerimi se oziroma sem se ukvarjal.«

Habjan gore dojema kot muzeje na prostem, kjer človek išče predvsem sebe. »V naravi se učiš – o potrpežljivosti, sožitju, vztrajnosti. Drevesa si pomagajo, ljudje pa pogosto pozabimo na to. V gorah se zaveš, kako pomembni sta skromnost in medsebojna pomoč,« razmišlja.

Knjiga se bere mirno, skoraj meditativno. Ni zgolj opis poti, temveč zapis notranjih tokov, ki jih avtor beleži sproti. »Ko sem hodil, sem opazoval, kam mi uhajajo misli, kakšni so moji dvomi, kje me prevzame spokojnost,« pojasnjuje. Zapiski so tako postali osnova za potopis, ki prepleta doživljanje narave z življenjskimi razmisleki. Pri nastajanju knjige sta imela pomembno vlogo urednika Samo in Renate Rugelj, ki sta pomagala oblikovati strukturo in slog besedila. »Sprva je bilo poglavij več, potem pa sem jih združil, da zgodba bolj teče. Renate je poskrbela, da je besedilo postalo še bolj berljivo in tekoče. Ne bi rekel, da sem vrhunski pisatelj, bolj amaterski, ampak tisto, kar mene pritegne kot bralca, pa sem vseeno želel tudi tukaj izluščiti in dati ljudem,« dodaja avtor.

Habjanova knjiga Na samotnih poteh tako ni le zgodba o prehojenih kilometrih in osvojenih vrhovih, temveč predvsem o notranji poti človeka, ki zna v tišini gora slišati samega sebe. V njej ni zmagovalnih vrhov, temveč spoznanja, da pravo vrednost nosijo koraki, ki jih naredimo brez prič in aplavza.