Brezčasne mojstrovine iz upognjenega lesa

Thonetov stol? Tak, na kakršnega sedemo v kakšni stari prestižni dunajski kavarni, a ne le dunajski, sem in tja jih še vedno najdemo tudi še kje v Sloveniji in državah, ki so nastale po razpadu Avstro-Ogrske pred sto in več leti. Stol se imenuje po Michaelu Thonetu, nemško-avstrijskem izdelovalcu pohištva, znanem po posebni tehniki izdelave pohištva iz ukrivljenega lesa.

Čeprav je bil Michael Thonet (1796–1871) sodobnik našega pesnika Franceta Prešerna, slednji ni imel priložnosti sesti na katerega od stolov iz njegove delavnice ali kasnejših tovarn, ki so dežele Avstro-Ogrske, Evrope in ne nazadnje tudi sveta osvojili v drugi polovici 19. stoletja. Thonet v lesu ni videl le surovine, ampak je sledil še mnogim drugim uporabnostnim in predvsem estetskim elementom, ki so več kot stoletje pohištvo iz upognjenega lesa, izdelano v njegovih tovarnah, utrdili na vodilnem mestu med tovrstnimi izdelki.

Njegova življenjska pot je zgodba o drznosti, inovativnosti in sposobnosti združiti rokodelsko mojstrstvo, tehnično domiselnost in industrijsko logiko v estetsko popolnost. Z izumom upogibanja masivnega lesa s pomočjo pare in železnih kalupov je Thonet leta 1856 svetu predstavil tehniko, ki je v svojem bistvu nespremenjena vse do danes. Iz nje so nastali čudoviti izdelki – stoli, mizice, klopi, gugalniki, španske stene, držala za brisače in otroško pohištvo.

Zbiralska strast zakoncev Rihar

Thonetov stol je hkrati zgodovina, a je tudi v današnjem času še vedno fascinanten, eleganten, lep in tudi udoben. Tako stol kot pohištvo pa sta zanimiva tudi v tehnološkem pogledu. Po razstavi v prostorih Medobčinskega muzeja Kamnik na gradu Zaprice nas je popeljala soavtorica razstave Zora Torkar. »Razstavo smo postavili in odprli lani novembra, na ogled pa bo še vse letošnje leto, ko tudi mineva 170 let, odkar je Thonet patentiral svoj način izdelave upognjenega lesa,« je poudarila sogovornica in dodala, da muzej hrani več kot sto kosov pohištva iz upognjenega lesa, ki so bili večinoma izdelani v tovarni na Duplici v Kamniku, k sodelovanju pa so povabili tudi zakonca Jurija in Ilonko Rihar iz Škofje Loke, ki sta največja zbiralca Thonetovega pohištva iz upognjenega lesa pri nas.

Kot je k razstavi zapisal Jurij Rihar, njegova ljubezen do lesa izvira od deda Andreja Kregarja, ki je v ljubljanskem Šentvidu imel tovarno pohištva, žena Ilonka pa se spominja kavarn Union in Evropa v Ljubljani, kamor jo je kot majhno deklico vodil oče in sta bili opremljeni s čudovitimi Thonetovimi stoli. »Zgodba bi morda ostala pozabljena, če sredi osemdesetih let ne bi 'prikukala' na plano klop. Ne kakršnakoli, temveč polomljena, uboga Thonetova klop s kataloško številko 8, ki nama jo je podaril prijatelj, arhitekt in oblikovalec Janez Suhadolc. Klop je bila že odpisana. A sem jo obudil. In s tem, kot bi padel urok, se je začelo. Strast, ki je bila sprva nežna, se je razrasla v vulkanski požar,« se spominja Juri Rihar; da sta odtlej naprej z ženo postala predana zbiratelja in restavratorja Thonetovega pohištva za sorodnike in prijatelje. V zbirki imata več kot 250 kosov pohištva, med njimi je polovica obnovljenih. In še jih kupujeta, če le kje naletita nanje oziroma ju o njih obvestijo znanci in prijatelji.

Od Dunaja do Duplice

Thonetove tovarne so najprej zrasle na Moravskem, kjer ni primanjkovalo bukovega lesa – osnovne surovine za izdelavo upognjenega pohištva. Po izteku patenta leta 1869 pa so tovarne in delavnice začele nastajati tudi drugod, med drugim na Slovenskem, predvsem na Štajerskem. V Poljčanah, Oplotnici, Zbelovem in številnih manjših krajih so obrtniki sledili Thonetovi tradiciji in ustvarjali kakovostno upognjeno pohištvo, ki je krasilo domove in javne prostore. Najdlje je delovala tovarna upognjenega pohištva na Duplici pri Kamniku, vse od leta 1907, ko je proizvodnjo takšnega pohištva začel Ivan Bahovec, sledili so različni lastniki – vse do tovarne Stol Kamnik, kjer so pohištvo iz upognjenega lesa izdelovali do konca devetdesetih let 20. stoletja.

Zbirka v Medobčinskem muzeju Kamnik je začela nastajati že v šestdesetih letih, ko je Industrija pohištva Stol Kamnik dala pobudo in finančna sredstva za stalno razstavo na gradu Zaprice. »Pod vodstvom inženirja Franca Možka z inštituta za industrijsko oblikovanje pri FAGG v Ljubljani so takrat objavili oglase za zbiranje Thonetovega pohištva v vseh večjih slovenskih časopisih in tudi na Hrvaškem,« je o nastajanju muzejske zbirke povedala Zora Torkar. »Ljudje so prinesli največ legendarnih stolov št. 14 in 18. Razstava je bila od leta 1969 naprej dolga leta ena stalnih takih postavitev v slovenskih muzejih.«

Prodajna uspešnica po vsem svetu

Thonetovo pohištvo je bilo elegantno, lahko, preprosto za transport in cenovno dostopno. Prvič je združilo lepoto, uporabnost in serijsko proizvodnjo. »Med vsemi kosi izstopa legendarni stol št. 14, ki je postal simbol brezčasnega oblikovanja. Njegova lahkotna eleganca je osvojila kavarne, domove in javne prostore po vsem svetu ter Thonetu zagotovila mesto med pionirji sodobnega oblikovanja,« je povedala sogovornica in dodala, da je stole najprej na Dunaju izdelovalo podjetje Gebrüder Thonet, ki ga je oče Michael ustanovil s svojimi petimi sinovi. Zgradili so dve tovarni na Moravskem zaradi bližine surovin. Potem ko je leta 1869 potekel patent, so tudi druge tovarne izdelovale pohištvo po njihovi tehnologiji.

»V začetku dvajsetega stoletja so pohištvo iz upognjenega lesa samo na področju avstro-ogrskih dežel izdelovali v vsaj 35 tovarnah. Zanimivo je, da takega pohištva ne najdemo v graščinah in pri plemstvu, ker je bilo premalo mogočno, so ga pa imeli v mnogih meščanskih stanovanjih, da so najbolj popularni modeli osvojili svet. Thonetovo pohištvo se je prodajalo skoraj po vsej Evropi, v Rusijo, celo v Južno Ameriko ter tudi v kolonijah v Afriki in Aziji. Preprost je bil tudi transport. Najbolj prodajani stol št. 14 je bil sestavljen iz šestih kosov in v zaboj enega kubičnega metra so lahko shranili kar petdeset stolov,« je pojasnila Zora Torkar in dodala, da so bili stoli tudi cenovno zelo dostopni. »Stol je stal tri goldinarje, toliko kot petdeset kilogramov krompirja.«

V Thonetovem svetu

Kot je pojasnila soavtorica razstave, so v prvi vrsti želeli znova pokazati muzejsko zbirko, dopolnjeno z izjemnimi primerki Riharjevih, ter pohištvo iz upognjenega lesa postaviti na piedestal, saj ne gre le za kos pohištva, ampak je to umetniški izdelek. »Vsak stol ima svoje življenje,« je poudarila in predstavila stol z ladje Rex, ki je eden izmed okrog tridesetih razstavljenih kosov pohištva.

Seveda nas na razstavi najprej pozdravita stola št. 14 in št. 18, na prvi pogled sicer krhka, a v praksi še kako trpežna. Ob značilnem naslonjalu iz upognjenega lesa je prav tako značilno pleteno sedišče iz ratana. Na ogled so tudi primerki s sediščem iz furnirja. Ob vsakem eksponatu je kratek opis, ponekod tudi kakšna stara fotografija z bolj ali manj znanimi ljudmi na ali ob Thonetovih stolih.

Vtis upognjenega lesa razširjajo zanimivi kosi pohištva, kot so obešalnik, za katerega se zdi, da je bil še včeraj v zadnji sobi starega kulturnega doma, tu so klečalnik iz cerkve pa posteljni stranici, španska stena in vrtna stolna garnitura. Kot vidimo na fotografiji, je na Thonetovem stolu leta 1909 sedel celo pilot Charles de Lambert, ki je z letalom preletel Pariz in njegovo osrednjo znamenitost, Eifflov stolp. Spoznamo tudi različne stilske izvedbe pohištva, predstavljena pa sta tudi dva primerljiva stola drugih znamk iz tistega časa.

Razstava bo na ogled še vse leto, zato je časa za obujanje spominov na stare mestne kavarne, opremljene s Thonetovimi stoli, še več kot dovolj.