Zapisala bogato dediščino Zasipa

Kaj vas je pripeljalo na Gorenjsko, natančneje v Zasip?

Ko se je hčerka preselila v Ljubljano in ker sva bili sami, sem se tudi jaz odločila, da odidem iz Novega mesta in si ustvarim svoje gnezdo v Ljubljani, kjer sem živela 18 let. V tem času sem po naključju srečala sedanjega moža, ki sem ga poznala že iz otroških let. Ko sva se upokojila, sva želela zapustiti prestolnico in se preseliti drugam. Slovenija je sicer majhna in povsod lepa, zato odločitev ni bila sila preprosta. Izbrala sva Zasip, ker je mož rojen na Bledu. Tu živiva že sedem let, tu sva se poročila in bova ostala, dokler nama bo čas dan. Okolje je bilo idealno za branje knjig na gugalnici, a hitro sem spoznala, da mi ležerno življenje ne ustreza, saj sem bila prej vse življenje zelo aktivna. V Zasipu se počutim zelo domače in sprejeto, kot da bi tu živela že petdeset let.

S čim vse ste se ukvarjali?

Po izobrazbi sem magistrica sociologije. Na Centru Grm – centru biotehnike in turizma, biotehnični gimnaziji in kmetijski šoli v Novem mestu, sem poučevala sociologijo, poslovno komunikacijo, bila vzgojiteljica v dijaškem domu in kot bibliotekarka tudi zaključila svoje službovanje v šolski knjižnici. Poleg tega sem prostovoljno delovala v Klubu zdravljenih alkoholikov, kjer sem pomagala kot socialna delavka. V Ljubljani sem bila aktivna v Društvu ljubiteljev opere in baleta, vrsto let sem vodila svojo svetovalnico Jerca za motnje hranjenja in družinsko problematiko, za kar sem prejela nekaj priznanj, med drugim sem bila leta 2012 izbrana za POPovo zdravnico leta. Sodelovala sem še pri akciji Ljudje odprtih rok. Po duši sem humanitarka in prostovoljka, vedno pripravljena prisluhniti in poslušati. Če nisem znala ali mogla pomagati, sem se raje umaknila, kot da bi nemočno opazovala. Vedno me je vodila želja, da prispevam k skupnosti. Četudi sem prišla v Zasip z namenom, da se odpočijem, mi moj ustvarjalni duh ni dal miru. Z možem sva se nekega dne sprehajala mimo zasipskega hrama kulture, kjer sem opazila dogajanje. Iz radovednosti sem pokukala noter. Kulturno-umetniško društvo (KUD) Zasip je imelo ravno občni zbor in gospe so me povabile, da se jim pridružim. Obsedela sem med njimi in začutila, da bom tam ostala. Vzeli so me za svojo, kljub temu da me niso poznali. Bila sem ne nazadnje prišlek, zaprisežena Dolenjka z izrazitim naglasom na Gorenjskem. A opazili so, da sem nenavadno zagnana, in tako sem od leta 2018 predsednica tega društva, ki bo prihodnje leto praznovalo stoletnico delovanja. Ob tej priložnosti sem si obljubila, da bom mesto predsednice prepustila mlajšim. Lani sem dopolnila sedemdeset let in zdi se mi, da je čas, da naredim še nekaj le zase.

Poskrbeli ste, da zgodovina in tradicija društva ne bosta utonili v pozabo.

Društvo odlikuje bogata tradicija, ki pa žal ni bila nikjer zapisana. Kar se je ohranilo, je žal pogorelo, njegove sekcije pa so občasno delovale, nato zamrle in se znova obudile. Tako je bilo tudi s skupino Prgark, ki so jo v zadnjih desetih letih začeli ponovno snovati z Bojano Pipan, pravimo ji mama Prgarije, sama pa sem se kot predsednica zelo trudila za vse večjo prepoznavnost tudi zunaj Zasipa in Bleda. Danes so gospe Prgarke poznane kot Aktiv žena Prgarije in delujejo kot sekcija KUD Zasip. Zdelo se mi je pomembno, da dediščino društva ter kraja ohranim in zapišem. K sodelovanju sem povabila Bojano Pipan, ki je prispevala zgodbo za našo prvo knjigo. Nastala je pravljica Tepka iz Zasipa, za katero sta ilustracije prispevali domači ilustratorki Nada Radonjič in Metka Rejc. Prevedli smo jo v angleški in nemški jezik, da bi jo približali še turistom.

Po knjigi Tepka iz Zasipa je sledilo še več knjig. Koliko jih je doslej nastalo?

Skupno je nastalo šest knjig in zbornik, pri čemer so bile nekatere napisane v soavtorstvu. Vsakega projekta sem se lotila z raziskovanjem zgodovine in se usmerila v tisto, kar je izključno povezano z Zasipom. Ko je zaradi epidemije covida-19 naše društvo moralo opustiti organizacijo prireditev, sem se osredotočila na odkrivanje arhiva vasi Zasip in strukturirano začela popisovati njeno dediščino. Najprej sem dokumentirala zgodovino Okteta LIP Bled v delu S pesmijo skozi čas, kjer sem predstavila njihovo petdesetletno tradicijo. Ob tem smo posneli tudi zgoščenko s pesmimi vseh dosedanjih zasedb okteta. Nato sem se lotila knjige o naših veziljah Katarinah z naslovom Ko spomini oživijo, ki opisuje njihove razstave in delo. Mira Zupan, vodja krožka, je imela popisane vse njihove dotedanje razstave, kar sem nato v knjigi razširila. Ko je ena knjiga izšla, se je že porodila ideja za novo. Vsi smo poznali mojstra Janeza Rozmana, grajskega tiskarja, ki sicer ne izhaja iz Zasipa, a je veliko prispeval k vsem okoliškim krajem, Bledu in Sloveniji. O njem je nastala knjiga Črna umetnost, ki smo jo prevedli še v angleški jezik. Temu je sledil zbornik društva ob 95-letnici delovanja. Peta knjiga je delo o družini Kraigher z naslovom Od čopiča do not. Družina je močno zaznamovala Zasip, saj so bili vsi njeni člani aktivni na kulturnem področju. Oče je bil priznan slikar, med prvimi predsedniki KUD Zasip, ki ga je nasledil sin Ciril, vsi sinovi pa člani Okteta LIP Bled ter drugih glasbenih zasedb. Zadnje delo je dvojezična publikacija Okusi iz Prgarije, ki razkriva bogastvo kulinaričnih dobrot, tesno povezanih s hruško tepko oziroma prgo ter številnimi recepti za njihovo pripravo.

Društvo združuje različne sekcije. Prihodnje leto bo praznovalo sto let. Kaj pripravljate ob tej priložnosti?

Imamo dve pevski skupini, in sicer Oktet LIP Bled, ki ga vodi Ciril Kraigher z umetniško vodjo Vido Mesec, in skupino Canticum novum, ki jo sestavljajo mlajši, izobraženi pevci in pevke. Že skoraj desetletje prepevajo pod vodstvom Urške Odar. Zelo aktivne so tudi vezilje v okviru krožka Katarine, ki se dvakrat tedensko zberejo in vedno znova preizkušajo nove vzorce v klekljanju, vezenju, pletenju. Rekreacijska skupina pleše ob petkih zvečer. Poleg tega imamo Aktiv žena Prgarije in mlade Prgarje, ki so vedno pripravljeni sodelovati pri dogodkih v vasi. Lani se nam je pridružila likovna sekcija, ki izhaja iz Slikarsko-likovne kolonije Triglav. Društvo je bilo skoraj na robu propada, za kar mi je bilo žal, zato sem se zelo angažirala, da smo ga priključili našemu. Na ta način smo ohranili več kot devetsto njihovih slikarskih del, ki zdaj krasijo številne institucije po Gorenjskem. Kot predsednica skušam vsaki sekciji in vsaki skupini omogočiti razvoj in prispevati k njenemu delovanju, saj sem si obljubila, da bom to delo opravljala vestno in celostno. Stoti jubilej društva bomo predvidoma praznovali 8. februarja v Festivalni dvorani na Bledu, kjer se bodo na prireditvi predstavile vse naše sekcije. Povabili bomo tudi tiste skupine, s katerimi redno sodelujemo. Ob tej priložnosti bomo izdali nov zbornik.

Zasip je znan po prgah, kar je verjetno razlog, da se je kraja prijelo ime Prgarija.

Domačine Zasipa so že pred stoletjem imenovali Prgarji, in sicer zaradi tesne povezanosti kraja z gojenjem in predelavo hruške tepke oziroma prge. Vendar te tradicije nikoli niso zares unovčili in jo predstavili kot posebnosti kraja, ki bi lahko prispevala k njegovi širši prepoznavnosti. Tako pa se je meni porodila ideja, da pred naseljem postavimo tablo z napisom Prgarija, ki v petih jezikih pozdravlja vse, ki zahajajo k nam. Lani smo to idejo nadgradili z oblikovanjem lastne zastave, ki prikazuje hruško tepko in cerkev sv. Katarine. V zadnjih petih letih smo se veliko posvečali temu, da bi ta tradicija postala del identitete Zasipa.

Omenili ste, da boste ob jubileju predsedovanje prepustili mlajšim. Vas bomo potem lahko še kje spremljali?

Predsedovanje društvu zahteva veliko časa, dela in energije. Hvaležna sem, da so moj trud prepoznali tudi zunaj Zasipa. Lani je namreč prestižna nagrada Občine Bled, častni znak rajska ptica, našla domovanje tudi v mojem domu. Sicer imam še veliko idej, ki bi jih ob sodelovanju z lokalno skupnostjo lahko udejanjili, a ni prave volje, da bi kaj veliko počeli v skupno dobro. Tako bom svojo energijo usmerjala bolj v skrbi zase in tiste, ki mi največ pomenijo. V moža, ki me je vsa leta podpiral pri delovanju v društvu in vedno priskočil na pomoč, v hčerko, s katero imava še nekaj skupnih načrtov, ter v dva čudovita vnuka. Skrbim še za svojo mamo, ki je v domu v Radovljici, in tako je moj upokojenski urnik kar poln. Pogrešam obiskovanje opere in baleta, kar sem nekoč zelo rada počela – in morda se bom k temu vrnila. Prav tako me vedno čaka veliko dela okoli hiše in na vrtu. Čeprav ne nameravam več pisati knjig, sem obljubila, da bom pomagala še pri eni. Naša članica Katarina Katja Kos ima veliko pesmi, predvsem za otroke, napisala je več pravljic zanje, med njimi tudi Legendo o blejskem zmaju. Iz njenega gradiva načrtujemo izdajo knjige, ki bo opremljena z ilustracijami njene hčerke, prav tako izdajo njenih avtorskih pesmi. To bo njeno avtorsko delo, ki ga bo tako kot vsa dosedanja dela našega društva oblikovala in za tisk pripravila moja hčerka, jaz pa bom, kot rečeno, le pomagala, da bo Katjin prispevek h kulturi ugledal luč sveta doma in v tujini.