Sestrica Marica je obiskala mamico

Bilo je pozno jeseni leta 1944. Zjutraj sva bili slabe volje in se nekaj kujali. Tisto jutro je bila Boškinka, kakor so teti Fani rekli odrasli, zelo zgodnja. Nisem je imela rada, ker naju je rada komandirala pri zajtrku, ki smo mu rekli »fruštek«. Motilo me je, ker sem ji morala dajati s svojo žlico kruh, namočen v belo kavo. Njenim zahtevam sem se vedno uprla, zato me je kregala. Rekla mi je, da sem »ohrna«, a nisem vedela, kaj je to. Ker sem se hitro spustila v jok, sem bila povrhu še »jokica«. Jokala sem res veliko, saj sem pogrešala topel objem svoje mamice. Le redko me je kdo stisnil k sebi ali pobožal po ličkih. Domači za to niso imeli časa. Tudi večerno guganje na kolenih starega ata ni moglo odtehtati toplega maminega objema. Materin objem, ljubeč pogled in toplino njenih božajočih rok sem vedno nosila v svojem spominu in zelo trpela.

Skregana s teto Fani sem tisti dan opazovala, kako se vsi posvečajo moji sestrici Marici. Lepo so jo oblekli, spletli kitke še bolj skrbno in nanje privezali rožnate »mašence«. Tudi jaz sem hotela biti taka kot Marica. Moja mama mi je pripovedovala, da sem že kot dveletni otrok takoj opazila, če je sestro oblekla drugače kot mene. Celo k »bavki« v črno kuhinjo me je hotela nekoč peljati, ker sem na vsak način hotela imeti enake nogavice kot sestrica. Moje roza nogavice se namreč še niso posušile, zato mi je mama nadela rumene, ki pa jih nisem hotela imeti.

Tudi tistega dne nisem bila zadovoljna z razlago, da »zakmašna« obleka ni primerna za na klop. Hotela sem iti tja kot Marica, a so rekli, da dveh teta Rezka ne more peljati na obisk. Ostala sem doma, čakala na »hudiča« v ogledalu, glasno podila ščurke iz predala in »kuhala rilec za ričet«.

Mračilo se je že, tete Rezke in sestrice pa še ni bilo domov. Stari ata je že privil žarnico v kuhinji, kajti na obisku je bila starejša soseda. Tedaj je prva planila skozi vrata moja sestrica in na ves glas vpila: »Najino mamico sem videla! Bila sem pri mamici!« Teta Rezka se je prestrašila prisotnosti sosede in je Marico prepričevala, da sta bili na obisku pri neki teti, ki je najini mamici zelo podobna. Prepričala jo je, da sta bili pri teti, meni pa je odleglo, kajti mislila sem, da me mamica ne mara, ker sem bila trmasta.

Marica je bila s teto Rezko res na »zvezi« v neki hiši v Besnici. Partizani so se zadrževali v Kroparski Gori, kjer je bila partizanska delavnica. Tej je bilo dodeljeno nekaj borcev Prešernove brigade, ki so se po bojih na Dolenjskem vrnili na Gorenjsko. Mene niso določili za obisk zato, ker sem bila zelo klepetava in ker bi ob ločitvi od mamice preveč trpela.

Pri botrci Katri na Jesenicah

Teta Katra je bila sestra moje stare mame in najina krstna botra.Včasih smo Lipovčeve na Jesenicah večkrat obiskali, tudi takrat, ko sva že shodili. Obiska pa se ne spominjam. Na ta obisk me spominja le fotografija, na kateri je poleg stare mame z nama tudi najina mamica. Takrat je bila že vojna in atek je bil v nemškem ujetništvu.

Prvi spomin na teto Katro me popelje v njeno kuhinjo, kjer smo sedeli okrog mize z velikimi skodelami lipovega čaja. Stari ata se je pošalil, da pri Lipovčevih moramo piti tak čaj. On ga je popil z veseljem, ker je iz skodelic prijetno dišalo po rumu, meni pa čaj ni prijal. Zdelo se mi je, da ga je v »šalci« vedno več. Nihče me ni silil, da ga popijem do kraja. Po kosilu se je stari ata odločil, da bomo šli takoj domov. Odrasli so se pogovarjali o bombah. Tega midve s sestrico nisva razumeli. Veseli, da se bova spet vozili z vlakom, sva se radi poslovili od sorodnikov.