Komaj sem shodila, sem že pela

Godešič – V začetku devetdesetih let preteklega stoletja sem Jelko Hafner prvič slišal prepevati pri ansamblu Gašperji, kamor jo je povabil kitarist Renato Verlič. Leta 1997 pa je v Hrušici pod Golovcem rojena pevka postala članica enega od najbolj znanih slovenskih narodnozabavnih ansamblov Igor in zlati zvoki. Ansamblu Igorja Podpečana, ki je bil basist v zadnji sestavi Ansambla bratov Avsenik, ostaja zvesta še danes. In ta zvestoba bo gotovo še trajala, saj je Igor odličen glasbenik, ki vodi skupino z dušo, na profesionalen način. To ji je všeč, saj zase pravi, da je »zelo stroga do sebe in poštena do dela«.

Poroka jo je izpod Golovca pripeljala na sorško ravnico, na Godešič. Med študijem na strojni fakulteti je v Festivalni dvorani v Ljubljani spoznala študenta elektro fakultete in bodočega moža Draga in se še pred koncem šolanja preselila na njegov dom na Godešič. Do takrat ni vedela, da vas s tem imenom sploh obstaja. Danes je Godešanka, mati treh tudi glasbeno nadarjenih deklet.

Stoji učilna zidana …

Jelka je izjemno rada pela. Pravi, da je, še preden je shodila, tiščala glavo k radiu in pela. Pevski talent je zagotovo podedovala po mami, ki je zelo lepo pela, in tudi po babici, katere glas so občudovali v okolici Sostrega. Jelkin oče pa je imel lep bas.

»Vpisali so me v Glasbeno šolo Moste - Polje. Za sprejemni izpit sem zapela za svoja leta kar zahtevni pesmi Stoji učilna zidana in Mrzel veter tebe žene. Moja želja je bila uk klavirja, za kar pa ni bilo možnosti, saj je bilo takrat za učenje tega glasbila veliko zanimanje. Na oddelku za godala je bil še prostor in tako sem se pri profesorju Hervinu Jakončiču začela učiti igranja na violino in kitaro. Hervin je bil odličen profesor in je sodeloval z mnogimi slovenskimi narodnozabavnimi ansambli, med njimi tudi z Avseniki. Po devetih letih sem sklenila glasbeno izobraževanje, saj se nisem odločila za šolanje na Srednji glasbeni šoli. Čeprav sem se odločila za študij strojništva, je glasba, še posebej kitara, ostajala del mojega življenja. Odločila sem se za kantavtorstvo. Uspešna sem bila na tekmovanju Pokaži, kaj znaš in strokovna komisija, v kateri je bila tudi Marjana Deržaj, me je leta 1987 izbrala za predstavnico Slovenije na glasbenem festivalu v Sarajevu, kjer sem v italijanščini zapela Kitaro Romanijo in v slovenščini še svojo skladbo. Za kantavtorstvo sem se izpopolnjevala tudi v petju pri profesorju Bajuku,« se spominja začetkov svoje glasbene oziroma pevske poti Jelka Hafner.

Srečanje z Božidarjem Jakcem

Jelka je v sedmem razredu osnovne šole, kjer se je izkazala tudi kot dobra športnica, želela postati učiteljica, kirurginja ali pilotka, za kar pa je bil pogoj dokončanje ene od tehničnih fakultet. Doma so jo opomnili, da bi bila za učiteljico preveč stroga, primerna pa bi bila za tehnični poklic. V družini so bili namreč strojniki in zato je bila Jelki pri roki vsa oprema. Imela je tudi risarski talent. Veliko je risala. Še posebej je občudovala Božidarja Jakca, ki je slikal v sadovnjaku blizu njenega doma. Opazovala ga je, kakšen mojster je bil, kako je znal uporabljati barve in marsikatero skrivnost je pokazal tudi njej, Jakčeva soproga pa je radovedne otroke nagradila z bomboni. Risanje jo je tako navdušilo, da je več let za praznike sama izdelovala voščilnice, talent in sposobnost tridimenzionalnega pogleda pa sta ji prišla prav tudi pri študiju strojništva, še posebej konstruktorske smeri, za katero se je odločila.

»Strojništvo je tako moj poklic. Vsako delovno okolje mi je dalo nove izkušnje. Zadnjih trideset let delam kot varnostni inženir, ekolog in svetovalec za kemikalije. Rada delam za delodajalca, ki se zaveda pomena izboljševanja pogojev za delo zaposlenih. Rada svetujem in pomagam, rada sem med ljudmi in iščem rešitve, ki bodo ljudem olajšale delo,« pravi o svojem poklicu Jelka Hafner.

Glasba za ljudi

Glasba je tako postala Jelkina najpomembnejša postranska stvar v življenju. »Imam tri 'šihte',« pravi. »Službo, družino in glasbo. Ta je ventil sproščanja ob zahtevni službi. Daje mi motivacijo, da grem lahko novim izzivom naproti. Pogosto mi je v uteho, je motivacija in pomoč.«

Jelka je že nad trideset let trdno vpeta v slovensko narodnozabavno glasbo, brez katere bi bila naša država veliko manj poznana po svetu. Kot dekle je bila seveda prepričana, da ne bo nikdar izvajalka te zvrsti glasbe, pa jo je oče opomnil, da se »zarečenega kruha več poje kot zapečenega«. In to se je zgodilo. Ker v popularni glasbi kljub njeni kvaliteti in več sto posnetim melodijam ni našla ustreznega mesta in kakovostne zasedbe, pa tudi nekatera ravnanja v njenih zvrsteh ji niso bila všeč, jo je k sodelovanju v svojem triu povabil harmonikar Mitja Kapš, ki je bil tisti čas najboljši izvajalec skladb ansambla Franca Miheliča, Avsenika in Alpskega kvinteta. Odločila se je za novo glasbeno pot, s Kapšem posnela prvo kaseto in za vedno ostala v tej zvrsti glasbe. V njej je spoznala ljudi, ki se znajo ukvarjati z glasbo, ki so zelo priljudni in ozaveščeni in v kateri ni bilo izgredov kot v nekaterih drugih zvrsteh. Naslednja postaja so bili Gašperji, pri katerih je pela sedem let, potem pa se je začelo že skoraj 28-letno prepevanje v ansamblu Igor in zlati zvoki.

»Prišla sem med zrele in glasbeno izobražene ljudi. Dobra ekipa smo. S katero koli skupino sem sodelovala, sem na začetku jasno postavila mejo, da je eno glasba, drugo pa moje zasebno življenje. Tako sem, vsaj tako mislim, dosegla spoštovanje okolja. Zelo stroga sem do sebe in poštena do dela,« je v pogovoru dejala Jelka Hafner.

»Mnenje, da je narodnozabavna glasba 'goveja', je žaljivo. Ta glasba je narodna, saj je napisana za ljudi, za njihovo veselje in tudi žalost. Pišejo jo izobraženi, sposobni glasbeniki. V celoti, od A do Ž. Se pa najdejo posamezniki, ki tega ne zmorejo in si pomagajo s 'parcialnimi krajami'. Če je glasba dobra, je tudi izpovedna. Nanjo gledam široko. Če je dobra, ne glede na zvrst, jo poslušam, še posebej dobro izdelane vokale. Iz svojih izkušenj vem, da je zanje potrebnega veliko dela. Po glasu sem mezzosopranistka z veliko višine. Z leti se ta zgublja, zato je treba za ohranjanje višine več vaje,« pove Jelka.

Veseli jo, da igra narodnozabavno glasbo toliko ansamblov in da je v njih toliko izobraženih glasbenikov. Glasbene šole so polne. Starši večinoma lažje plačujejo šolnine kot takrat, ko se je sama odločala za glasbo. To je priznanje za to zvrst glasbe. Po drugi strani pa zaradi številčnosti peša kakovost in tudi strokovnih meril, kdo je zrel za snemanje ali za sodelovanje na festivalih, je manj. Škoda, pravi Jelka. Sama upa, in z njo tudi vsi ljubitelji lepega petja in narodnozabavne glasbe, da bo s svojim glasom še dolgo božala duše ljudi.