Ko je jokal kot otrok

Tomo je eden tistih na videz dobrovoljnih ljudi, za katere pravijo, da so srečni že, če so v pravi družbi, ob kozarčku vina in če se lahko, potem ko se naveličajo prijateljev, vrnejo domov k ženi, ki jih pričaka z dobrim kosilom ali večerjo.

O sebi zelo rad pripoveduje, žal mu je le, da so poslušalci tako redki. Pivska družba njegove zgodbe pozna do obisti, ženskam se zdijo neumne, hčerka živi v tujini in ga le sem in tja obišče.

»Še dobro, da sem naletel nate,« mi je rekel, ko so naju na praznovanju skupnega prijatelja posadili enega zraven drugega.

Rodil se je kmalu po drugi svetovni vojni. Bil je predzadnji od 14 otrok. Za njim se je leta 1949 rodila le še sestra. Tri leta za njenim rojstvom je umrl oče. Jetika, ki jo je staknil med vojno, je bila usodna zanj.

»Imeli smo nekaj malega zemlje, kjer je zrasel krompir, ječmen in fižol. Pridelali smo nekaj vina in oljčnega olja, a le za domače potrebe. Na pašnikih, tik zraven skalnate obale, so se pasle ovce. Drugega mleka kot ovčjega sploh nisem poznal. V tisti revščini, ko smo si otroci kradli krompir s krožnika, je bil pravi čudež, da sva s sestro preživela. Mama je bila stara štirideset let, ko me je rodila, a na pogled jih je kazala vsaj še enkrat toliko. Bila je izmučena od številnih porodov, zgarana in polna strahu, kako bo skrbela za nas, sploh po tem, ko je od blizu opazovala očetovo hiranje. Čeprav je oče puščal krvave izpljunke povsod, kamor se je namenil, ga to ni odvrnil od cigaret. Zadnjič sem ga videl, preden sem šel zarana v šolo. Sedel je na postelji, suhe, preklaste noge so mu bingljale čez stranico. Ko sem se vrnil domov, so ga ženske (mama in sosede) že umile, preoblekle, mu sklenile roke v molitev ter ga položile na oder v veži. Žal so ga pozabili obriti in do takrat, preden so ga pokopali, mu je brada precej zrasla. Se je to tudi v resnici zgodilo ali se mi je samo zdelo, še danes ne vem. Vem pa, da je bilo strašljivo.

Na tem mestu moram omeniti še nekaj drugega.

Omenil sem že, da smo imeli nekaj obdelovalne zemlje, pašnikov za ovce pa je bilo precej več. Ta takrat ničvredna zemlja, na več mestih poraščena z robidami in polna strupenih kač, je bila mami samo v breme. Zanjo je morala plačevati davek, ne veliko, nekaj malega pa. Bratje so se dediščini, razkosanju posesti odpovedali v korist najmlajše sestre, za katero je bilo nekako določeno, da bo skrbela za mamo. Spominjam se, da sem med kosilom, ko smo sedeli za mizo, zajel sapo in se kot sedemleten mulc oglasil ter prosil, da mi odstopijo manjši del pašnika, kjer bom pasel svoje tri ovce. Tiste tri, ki so bile čisto moje. Vsi so se zasmejali in rekli: 'Pa naj bo, naš Tomo mora imeti nekaj svojega!'

Potem so bratje vstali in se porazgubili vsak na svoj konec. Nekateri so že delali, drugi služili, tretji pa so zbrali denar za Avstralijo in Ameriko in jo podurhali tja. Večine nisem nikoli več srečal.

S sestro sva se kar dobro razumela. Skupaj z vrstniki smo lovili strupene kače, po katere je hodil neki profesor iz Zagreba. Kaj je počel z njimi, ne vem. Pri tem smo uporabljali dolge palice in posebne klešče, s katerimi smo kače previdno prijeli za vrat, da nas ne bi ugriznile. Kako nam je uspelo, da nas niso ugriznile v bose noge, pa res ne znam razložiti.

September, ko se je začel pouk, je bil zame najlepši mesec v letu. S kakšnim veseljem sem hodil v šolo, četudi sem do nje pešačil več kot pet kilometrov v eno smer. Le ko je pihala močna burja, me je bilo malo strah. Ob največjih sunkih sem se z vrvjo privezal ob borovec in počakal, da je veter malo popustil.

Pot, ki je vodila ob morju, je bila ozka, polna skal in kotanj. Kako sem se čudil, ko sem nekoč opazil, da je nekemu fičku uspelo, da je pripeljal vse do 'mojega' pašnika. V njem sta sedela moški in zelo mlado dekle. Izstopila sta in se sprehodila vse do obale, kjer sta se slekla do golega. Burja je postajala vedno močnejša. On se je usedel v avto, ona pa ga je porivala zadaj, ker sta hotela avto obrniti, pa se je zagozdil med kamenjem. Je bil kriv sunek vetra, prelahek avto, nevešč šofer, avto je porinilo v morje in visoki valovi so ga odnesli proti skalam. Tekel sem po pomoč na vas, in ko so na obalo prihiteli trije možje, so našli samo jokajoče dekle. Avto skupaj s šoferjem so potegnili na breg šele, ko se je vreme umirilo.

Naj povem, da sem si z denarjem, ki sem ga dobil za strupene kače, kupil prve hlače v življenju. Bile so mi precej preširoke, saj sem bil zelo suh in razpotegnjen kot prekla. V pasu sem jih zategnil z vrvico, oblekel sem si eno od očetovih srajc in šel takšen k deseti maši. Pri štirinajstih sem bil malo zaljubljen v Luciko. Bila je zelo lepa. Zmeraj je nosila rožaste oblekice, ki ji jih je prinašala njena sestra, ki je delala v Trstu. Kako sem bil žalosten, ko je pri dobrih petnajstih letih zanosila, ko sem končal osnovno šolo, je rodila prvega otroka! V življenju ni bila srečna. Že prvi teden po poroki jo je mož tako natepel, da je vsa krvava sredi noči pritekla v vas in prosila domače, naj jo spustijo v hišo. Pa niso hoteli. Ker le ni odnehala, je njena mama odprla vrata, a le za toliko, da je na Luciko zlila vedro kropa. V silnih bolečinah se je zvijala na tleh, dokler ji niso pomagali sosedje, je zavili v mokro rjuho in odpeljali nazaj domov. Takrat sem prvič v življenju jokal kot otrok, tako mi je bilo hudo …«

(Se nadaljuje)