Živa Lavrinc je na svojih prvih paralimpijskih igrah v paralokostrelstvu v posamični konkurenci prišla do četrtfinala in bila blizu boja za medalje. Včeraj dopoldan sta se z Dejanom Fabčičem na mešani ekipni tekmi uvrstila v popoldanski četrtfinale. Razplet do zaključka naše redakcije še ni bil znan. / Foto: Zveza Šis-spk, Vid Ponikvar / Sportida

Živa Lavrinc je na svojih prvih paralimpijskih igrah v paralokostrelstvu v posamični konkurenci osvojila šesto mesto. Včeraj dopoldne sta z Dejanom Fabčičem na mešani ekipni tekmi osvojila bronasto medaljo. / Foto: Zveza ŠIS-SPK, Vid Ponikvar/Sportida

Parašportnica Živa Lavrinc (3)

Paralimpijka Živa Lavrinc je bila po padcu z gorskim kolesom, po katerem je pristala na invalidskem vozičku, najprej vključena v rehabilitacijo, nato pa še v delovno rehabilitacijo, ki jo je zaključila pred začetkom letošnjega poletja, ko je magistrirala. Dela, ki ga je opravljala pred nesrečo, trenutno ne more več. Cilj delovne rehabilitacije je bil torej raziskati nove možnosti, najti poklic, ki ji ustreza in ga kljub omejitvam, ki jih ima kot gibalno ovirana oseba, lahko opravlja.

»Zavedam se besed zdravnikov, da je človek s takšno poškodbo obsojen na invalidski voziček. Po drugi strani pa verjamem, da bodo nekega dne poškodbe hrbtenjače stvar preteklosti.«

Izkazalo se je, da je zanjo najboljša pot študij športnega menedžmenta v Lozani, na fakulteti, ki jo je ustanovil Mednarodni olimpijski komite. To je šola, ki kreira bodoče voditelje v športu in športnih zvezah. V sklopu študija je morala opraviti prakso. Mednarodni olimpijski komite pošlje brošuro svojih študentov mednarodnim organizacijam tako v Švici kot drugod po svetu. Tudi zato, ker se ukvarja z adrenalinskimi športi, je postala zanimiva mednarodni avtomobilistični zvezi FIA. Pri njih je tako opravljala prakso. »Delo na mednarodni avtomobilistični zvezi je bila izjemna izkušnja,« pravi.

Njen primer je sedaj na komisiji, ki bo ocenila, v kolikšni meri lahko opravlja delo, kolikšna renta ji pripada. »Roke in glava mi dobro služijo, kljub temu pa si ne predstavljam, da bi lahko delala več kot za polovični delovni čas. Zatekajo mi noge, so še drugi izzivi … To, da ne morem hoditi, je še najmanj, s čimer se obremenjujem,« se zaveda.

Kam'nčanka, kot si pravi, ki živi v Švici, si bo po paralimpijskih igrah – nastope je zaključila včeraj – najprej vzela nekaj časa za počitnice. Ne glede na stanje tudi v prihodnje namerava vztrajati v iskanju rešitev. »Zavedam se besed zdravnikov, da je človek s takšno poškodbo obsojen na invalidski voziček. Po drugi strani pa verjamem, da bodo nekega dne poškodbe hrbtenjače stvar preteklosti, da bodo našli način za ozdravitev. Ali bo to še za časa mojega življenja, pa bomo videli. V enem izmed intervjujev sem dejala, da bova morda s sinom skupaj shodila. No, sin je medtem že shodil. Pravzaprav že teče. Trenutno so me čisto preveč okupirale paralimpijske igre, da bi lahko sledila njegovemu tempu učenja hoje,« je optimistična.

Ob strani ji stoji družina. Najprej je tu partner Manfred, Švicar, o katerem govori z izbranimi besedami. V njeno življenje je prišel prav zaradi nesreče. V času rehabilitacije je začela igrati tenis na vozičkih in nadaljevala tudi po začetku študija in posledično selitvi v Lozano. Tam sta se spoznala na mednarodnem turnirju, ki se ga je udeležila. Manfred je bil na njem teniški sodnik. Lani se jima je rodil sin Noah. Šport je pomemben del njene rehabilitacije. Nikoli se mu ni odpovedala. In še naprej uživa v življenju. (Konec)