Advent: čas rajnikov in demonov

Zimski čas s svojo najdaljšo nočjo v letu, ki prinaša mešanico skrivnostnega in prazničnega, že stoletja navdihuje številne šege in navade. »Različna verovanja, ki so starejša od krščanskega časa, so v ljudeh vzbujala nenavadne ideje,« je dejala Špela Smolej Milat, kustodinja za etnologijo iz Gornjesavskega muzeja Jesenice. »Ko govorimo o šegah in navadah, mislimo na ritualna dejanja, ki povzdignejo nek dogodek nad vsakdanjo rabo,« je v uvodu pojasnila predavateljica. »Navada je denimo to, da vsako jutro popijemo kavo. Če pa vanjo dodamo ščepec cimeta za boljši dan, že govorimo o šegi.« Šege in navade razdelimo na tri vrste: življenjske, delovne ter letno-ciklične. »Slednje so vezane na praznično leto in so najstarejše ter najbolj pestre. Čeprav danes prevladuje cerkveni koledar, imajo ti prazniki velikokrat korenine v predkrščanskih verovanjih,« je poudarila kustodinja in dodala: »Čeprav se je krščanstvo zelo trudilo odmakniti od poganskih ritualov, to ni vedno uspelo, zato so te praznike preoblekli v krščansko preobleko.«

Advent – čas pričakovanja in obredov

Adventni čas, ki se začenja štiri tedne pred božičem, je bil v preteklosti čas posta in priprav na drugi največji krščanski praznik. »Gospodinje so včasih z butarico od cvetne nedelje pokadile hišo, da bi pregnale zle duhove in bolezni,« je pojasnila Smolej Milatova. Ob tem je poudarila, da dim kot sredstvo očiščenja sega daleč v predkrščansko obdobje, včasih so namreč zažigali semena različnih rastlin in tako zdravili razne bolezni. Adventni venčki, ki so danes stalnica prazničnega okrasja, pa so relativno nov dodatek. »V našo kulturo so vstopili šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja,« je povedala. Štiri sveče na venčku simbolizirajo štiri adventne nedelje, medtem ko adventni koledarji, polni sladkih presenečenj, ohranjajo otroško pričakovanje praznikov.

Dobri možje, parkeljni in njihova zgodovina

Advent je čas, ko v naše domove pridejo dobri možje, vsak s svojo zgodbo in tradicijo. Prvi med njimi je sveti Miklavž. »Miklavž je edini svetnik med njimi in goduje 6. decembra. Otroke obdaruje na predvečer, pogosto pa ga spremljajo parkeljni. Miklavž je zelo priljubljen svetnik, saj je zavetnik šolarjev in študentov. Prve omembe Miklavža kot obdarovalca segajo v 12. stoletje v Franciji,« je pojasnila in dodala: »Cerkev je Miklavža postavila kot protiutež poganskim parkeljnom, ki so simbolizirali pekel in grozo.« Kot je povedala, je pri Miklavžu močna simbolika treh jabolk ali kasneje pomaranč, saj je vedno upodobljen s tremi zlatimi kepami, ki jih je podaril trem revnim hčeram, ki niso imele za doto, da so se potem lahko poročile. Ob Miklavžu ne smemo pozabiti na parkeljne, ki ga spremljajo. »Parkeljni so precej starejša šega od Miklavža, dedka Mraza in Božička. Ljudje so se maskirali že v kameni dobi, da bi se zaščitili pred duhovi ali se z njimi poistovetili,« je razložila kustodinja. Po Sloveniji so parkeljni najbolj značilni za alpske predele, kjer ima vsaka vas svoje posebnosti. V Ratečah na primer parkeljni nimajo rogov, v Podkorenu pa poznajo tudi parkeljna z 12 rogovi, ki simbolizirajo mesece v letu. Imenujejo ga Trentar.

Po drugi svetovni vojni se je tradicija miklavževanja zaradi spremembe režima umaknila, nadomestil pa jo je dedek Mraz. »Dedka Mraza smo prevzeli iz Rusije, a smo mu hitro dodali slovenske značilnosti. Maksim Gaspari ga je leta 1952 upodobil kot moža v dolgem plašču z vezeninami in polhovko na glavi,« je pojasnila Smolej Milatova. Danes za dedka Mraza v Sloveniji velja, da prihaja izpod Triglava, od koder ga na saneh pripeljejo konji.

V današnjem času pa največkrat slišimo za Božička, ki ima sicer staro tradicijo, ki pa je potovala iz Evrope v Ameriko in nato nazaj k nam. V resnici so ga prvi slavili nizozemski priseljenci v Ameriki kot svetega Nikolaja (Sant Niklas, od koder izvira tudi ime Santa Claus). »Njegova podoba, kakršno poznamo danes, izvira iz promocijske kampanje podjetja Coca-Cola iz leta 1931. Njihov napitek je namreč veljal za poletno pijačo, zato so želeli pri podjetju spodbuditi prodajo tudi v zimskem času. Ilustrator Haddon Sundblom je Božička upodobil v rdečem plašču z belo obrobo, kar je postalo globalno prepoznavno,« je dejala Špela Smolej Milat.

Božič – praznik miru in družine

Vrhunec adventnega časa je božič, ko kristjani praznujejo rojstvo Jezusa Kristusa. »Na sveti večer postavimo jaslice, na božični dan pa vanje položimo figurico Jezusa,« je povedala Smolej Milatova. Jaslice, ki ostanejo do svečnice, so simbol praznovanja družinskega miru in vere. Božič, ki ga nekateri štejejo za največji krščanski praznik, je čas, ko se družina zbere in uživa v medsebojnem miru. »Nekateri pravijo, da je božič največji krščanski praznik, spet drugi imajo za največji praznik veliko noč, saj rodi se vsak, od mrtvih pa ne vstane vsak. Na božič naj bi ostali doma in čas namenili svojim najbližjim,« je poudarila kustodinja.

Druge tradicije

Poleg dobrih mož adventni čas zaznamujejo tudi druge tradicije. Ob godu svete Barbare poznamo dve šegi. Prva je, da je na njen god treba posejati božično žito, ki naj bi zraslo do božiča. »Dekleta pa na Barbarin god v vodo postavijo češnjevo vejico. Če do božiča zacveti, se bo dekle v naslednjem letu poročilo,« je dodala predavateljica. Sredi decembra goduje tudi sveta Lucija, ki jo povezujejo s svetlobo. »Njeno ime pomeni luč, po starem julijanskem koledarju pa je bil 13. december najdaljša noč v letu. Na najdaljšo noč prihajajo duhovi, Lucija naj bi preganjala temo in prinašala luč,« je razložila Smolej Milatova.

Zimski čas in advent prinašata bogastvo simbolike, tradicij in še vedno aktualnih zgodb, ki nas povezujejo s preteklostjo in hkrati spodbujajo k praznovanju življenja in družinskih vezi. Kot pravi Smolej Milatova: »Te stare šege in navade nas opominjajo, da so rituali tisti, ki običajno dvignejo nad vsakdanjo raven.«