Album s posebnim sentimentom

Vsemag najbrž ni ime od včeraj, ampak ima za seboj zgodbo, nekaj magičnega?

Ožbej: Imena sem se domislil že zelo dolgo nazaj, morda je tega že več kot deset let. Mislim, da smo se pogovarjali o veri, kaj pomeni biti veren in kaj ne. Ugotovil sem, da nisem veren, a vendarle v nekaj verjamem. Razmišljal sem, kako naj bi poimenoval to nekaj, v kar verjamem – naj še enkrat poudarim, da sem bil takrat še otrok –, pa sem si rekel, če si v nečem dober, si mag, in če si v vsem mag, si torej vsemag.

Jakob: Aha, potem imamo versko ime. (smeh)

Ožbej: Ko se zdaj pogovarjamo o imenu, ima vse skupaj res nekoliko božji prizvok.

V času epidemije ste že posneli tri samostojne albume, naj jo v splošnem izrazu poimenujem ambientalne glasbe. Kaj vas je, Ožbej, potem navdihnilo, da k sodelovanju povabite še očeta?

Ožbej: Čeprav moje skladbe morda delujejo zelo »računalniško«, sem jih vedno ustvarjal analogno in na klasičnih aparaturah za mešanje zvoka. Če je bil prvi album narejen predvsem na »mašine«, sem na drugem že več uporabljal analogne posnetke, recimo zunanje zvoke ob deževju, tretji pa je imel veliko starih posnetkov, recimo očeta, ki igra na klavir. Sem pa vse te različne zvočne posnetke vedno obdeloval v najbolj osnovnih računalniških programih.

Moje skladbe so bile precej agresivne, v nekem trenutku pa sem želel narediti bolj melanholično glasbo z bolj umirjeno zvočno podobo. Imel sem nekaj svojih pesmi in esejem podobnih besedil iz prejšnjih let, pa sem jim želel dodati glasbeno podlago – ambientalno, morda celo monotono, skozi katero bi potem interpretiral svoje besede. To je bila osnovna ideja. Seveda sem tu slišal originalni inštrument, zato sem očetu predlagal, da bi posnel kitare ... Tako sva potem leta 2022 naredila prvo skladbo na albumu, ki je ostala tako rekoč taka, kot je bila prvič posneta. Delo je potekalo prihodnji dve leti, večinoma pozimi, ko je bilo več časa za ustvarjanje.

Uroš, ne dvomim, da ste z zanimanjem spremljali sinovo glasbeno ustvarjanje. Pa ste pričakovali tudi njegovo željo po sodelovanju?

Uroš: Z ženo Vesno sva vseskozi poslušala in spremljala Ožbejeve projekte in ga pri tem podpirala. Nisem pa njegovega dela znal pokomentirati, saj mi je žanr tako imenovane noise glasbe precej neznan. Še posebno nama je bilo z Vesno v redu, da je imel v času epidemije, ko je obiskoval srednjo šolo, v tem nekakšen odklop.

Ožbej: Ker mi je bilo med poukom na daljavo dolgčas, sem začel brskati po računalniku.

Uroš: Če se vrnem k Ožbejevi želji po sodelovanju. Seveda sem bil vesel njegove pobude. Še dobro, da si otroci želijo soustvarjati s svojimi starši. Sicer nama je že takoj od začetka šlo kar dobro, nisva pa se recimo ukvarjala s tem, kako dobro bo to posneto.

Ožbej: Nobeden od naju si ni mislil, da bo to projekt, pri katerem bo pomembno, kako zveni. Saj je bilo vsaj na začetku to sodelovanje mišljeno na način, da bom jaz posneto v nadaljevanju zelo spremenil in v skladbo dodal še »noise« elemente.

Kot kitarist v različnih skupinah in studijski glasbenik imate Uroš bogate glasbene izkušnje. Kakšne so bile izkušnje z Ožbejevimi idejami za skladbe?

Uroš: Zdi se mi, da je na začetku tovrstno razmišljanje o tem, kaj bo nastalo, šlo nekako mimo mene. Predvsem sem bil vesel skupnega ustvarjanja s sinom, nikoli pa nisem razmišljal, da bi glasbeni projekt ugledal luč sveta kot album, v našem primeru zgoščenka. Začelo se je z mislijo, da združiva dva različna glasbena svetova, v nadaljevanju pa so skladbe nastajale sproti, ena za drugo, se na neki način nadgrajevale. Ožbej je dal referenco, kam naj gre skladba, in jaz sem brez težav zaigral kitarsko spremljavo, predstavil nekaj kitarskih ritmov ...

Besedila in s tem vokal ste vključili kasneje?

Ožbej: Preteklo zimo smo ugotovili, da bi bilo smiselno vključiti tudi vokal. Potreboval sem nekaj časa, da sem se le opogumil ... Nato smo dodali še bobne.

Z njimi ste se v projekt vključili še vi, Jakob. Najbrž pa ste na daljavo tudi že spremljali početje brata in očeta?

Jakob: Žal mi je, ker sem bil na začetku nekoliko izvzet iz vsega skupaj in sem se z bobni pridružil šele na koncu. Seveda mi je Ožbej sproti pošiljal nekaj materiala, ki sta ga posnela z očetom, in ko sta predlagala, da v nekatere skladbe dodam še bobne, sem najprej nekoliko povadil, saj že kakih pet let, odkar sem se preselil v Ljubljano, nisem sedel za tem inštrumentom. Tokrat sem igral na kakih štirideset let star Urošev set. Z nekaj izposojenimi deli je nekako še deloval. Snemali smo pri stari mami v Škofji Loki, sedel sem pa na kupu starih revij.

Uroš, družinsko sliko je s klavirjem v dveh skladbah dopolnil vaš brat Domen ...

Uroš: V nekatere skladbe sva z Ožbejem dodala tudi sintetizator, nakar sva ugotovila, da bi bilo v dveh pesmih lepo vključiti še klavir. In če gre že za družinski projekt, sva šla nekega dne še do Domna in ga posnela ob klavirju. Moj sodelavec v waldorfski šoli Žiga Fabro pa je v dveh skladbah dodal še klarinet oziroma bariton saksofon. Seveda v družinsko sliko štejemo še Jakobovo dekle Oljo Simčič Jerele, ki je poskrbela za fotografije.

Album je izšel konec lanske jeseni na zgoščenki, dosegljiv je tudi na več platformah, ki ponujajo glasbo, na Radiu Študent je skladba Zvito oko postala RŠ hit, v reviji Mladina smo prebrali pozitivne kritike albuma ... Kako po opravljenem delu gledate na svoj prvi skupinski družinski izdelek?

Jakob: Zase lahko potrdim, da sem z albumom zelo zadovoljen. Seveda sem sprva slišal predvsem kakšne svoje napake, ampak večkrat ko album poslušam, bolj se mi vse skupaj zdi simpatično. Mislim, da smo skupaj ustvarili res nekaj lepega.

Ožbej: Vse skupaj je preseglo kakršna koli moja pričakovanja, zato sem zadovoljen, kot sem najbolj lahko. Pred tem sem, kot rečeno, sam posnel kopico skladb, a te nekako niso dosegle standardov, ki sem si jih zastavil. To, kar smo ustvarili skupaj, pa vse to presega. Nisem si predstavljal, da bom lahko pel, da bodo skladbe imele tako lepe instrumentalne podlage in ne nazadnje da se bo v projektu vse skupaj tako dobro povezalo. Veseli me tudi, da gre za družinski projekt. Med seboj smo tako ali tako zelo povezani. Marsikdo me je spraševal, kako mi je bilo tako intimna besedila deliti z očetom. Brez problema.

Uroš: Tudi meni ni bilo nič čudnega, da delamo skupaj. Sam sem v skupnem ustvarjanju glasbe videl tudi neko sentimentalno vrednost. Sinova se želita družiti z menoj, všeč jima je glasba, ki jo ustvarjam, rada bi, da naredimo nekaj skupaj. Sicer vsak glasbenik od svojega dela pričakuje rezultate, zato sem na trenutke moral miriti samega sebe, da tudi če nič ne uspe, če zgolj ustvarjeno naložimo le na kakšno glasbeno platformo, je pomembno, da smo se družili ob glasbi. Nazadnje nam je dobro uspelo in zgoščenka je tu.

Nastopi v živo?

Ožbej: Tu jaz nekoliko kompliciram. Saj znam super peti, ampak če ni nikogar kilometre okoli. (smeh) Seveda pa imamo v načrtu tudi živ nastop.

Uroš: Z Jakobom ga že pol leta prepričujeva, da bi poskusili v živo. Se mi zdi, da ni nemogoče, hkrati pa smo se pogovarjali tudi za nove skladbe. Zagotovo bomo delali še naprej, morda bolj na klasičen način, kot se dela v različnih zasedbah. Zdaj z zimo bova z Ožbejem začela pripravljati žive izvedbe skladb, za letošnji december imamo že prvo ponudbo za igranje.