Aljaž z Aspergerjevim sindromom

Aljaž Koželj je star 48 let, je Škofjeločan, ki živi v Ljubljani. Končal je fakulteto, a je invalidsko upokojen. Ima Aspergerjev sindrom – razvojno motnjo, ki sodi v skupino motenj avtističnega spektra. Delček njegove zgodbe je predstavila njegova mama Borjana Koželj, ki je bila gostja okrogle mize Skriti talenti: Odkrijmo priložnosti za zaposlovanje oseb s posebnimi potrebami.

»Bil je zahteven otrok, od nekdaj drugačen, ni pa imel nobene diagnoze. Takrat o avtizmu in Aspergerjevem sindromu še ni bilo govora. Te motnje nisem poznala. Nekako smo se navadili nanj. Doma smo se mu vseskozi prilagajali in se skupaj z njim prebijali skozi vsakodnevne težave. V šoli je bilo drugače, odvisno od učiteljice. Učno je bil kar uspešen. S svojo bistrostjo je prikrival pomanjkljivosti. Ni imel nobenih prilagoditev, kot so takšnim otrokom z odločbo v šolah zagotovljene danes. Niti diagnoze ni imel. Po osnovni šoli je naredil gimnazijo. Kljub popravnemu izpitu letnika ni nikoli ponavljal, ni pa upošteval vseh pravil. Šolski zvonec na primer nikoli ni bil njegov gospodar. Lahko je po malici zamudil celo uro, a ne namenoma,« je povedala Borjana Koželj. Aljaž je nato diplomiral na fakulteti za menedžment v Kopru, njegovo močno področje je računalništvo. »Vedno je bil zelo odprt za učenje. Veliko je bral in še danes je tako,« je povedala Borjana Koželj.

Po koncu študija je iskal zaposlitev in jo takoj dobil. »Prvi razgovor je vedno opravil odlično. Je zgovoren, vljuden … Na delovnem mestu pa potem ni zdržal več kot en mesec; oziroma bolje povedano, delodajalci niso zdržali. Fizično ni zmogel. Ni bil sposoben dlje časa sedeti na miru – in so ga odpustili. To se je zgodilo vsaj petkrat, morda še večkrat, saj je takrat že živel v Ljubljani in si zaposlitev iskal sam. Po vseh teh izkušnjah smo rekli, da je dovolj, čeprav sam ni nikoli pokazal razočaranja. Aljaž ima namreč tudi motorične in glasovne tike, ki so se z vsemi zahtevami, ki jim ni bil kos, le še stopnjevali. Ko je bilo najhuje, ni bil na miru niti minuto. Res je bilo naporno – tudi gledati. To ga je izčrpalo. Ljudje so potrebovali delavca, ne da bi bili zraven še terapevti. Svetovali so mu, naj poišče zdravniško pomoč,« je pojasnila.

Iskali so rešitve, hodili od zdravnika do zdravnika. Postavili so mu diagnozo Aspergerjev sindrom. Ima tudi obsesivno-kompulzivno motnjo. Invalidsko se je upokojil. »Ni bilo lahko, a smo to dosegli – kot najboljšo rešitev zanj in tudi za nas. Je inteligenten, toda ni sposoben stvari speljati tako, kot od njega zahteva družba. Kadar je pod stresom, so zanj nepremagljiva ovira že povsem običajna opravila. Okrog deset let je že, ko je imel zadnjo zaposlitev. Od takrat ima osebnega asistenta. Ima tudi veliko prijateljev, ki jim je vedno na voljo za kakšne računalniške usluge. Vsak dan pomaga tudi v očetovi pisarni. To ga osrečuje, ve, da dela prav, je pohvaljen in vedno manj je tudi tikov. Še vedno ima ovire, ki pa jih ni nikoli jemal kot slabost. Vedno jih je prenašal s humorjem, s potrpežljivostjo. Včasih je prav zabavno, ne samo meni, tudi njemu,« je pojasnila Borjana Koželj. Aljaž je tudi član Društva ASPI, katerega ustanoviteljica je bila prav njegova mama. Društvo združuje mladostnike in odrasle osebe s spektroavtistično motnjo.

Že kot otrok je imel doma veliko podpore, kar je zelo pomembno. »Veliko sem se z njim ukvarjala. Ves trud se je poplačal. Je dober človek, prijazen, ima prijatelje ... Živi sebi primerno življenje,« je še zaključila Borjana Koželj, ki je po poklicu prof. geografije, zadnjih 20 let pa vodi Univerzo za tretje življenjsko obdobje v Škofji Loki.