Ambiciozni Majzljevi

Tobačni nadzornik, Bavarec Franz Maisel (cca.1760 -1826), se je nekje ob prelomu v 19. stoletje priselil na Dolenjsko, stanoval je v Šmarjeti 14 (kjer je bil sedež tobačnega urada). Njegov sin Franc (*1802) se je leta 1823 poročil k Elizabeti Benčič (tudi Belčič, *1803) iz Šentjerneja 4. Domnevam, da je prevzel mesarsko obrt tasta in morda tudi gostilno (ali pa ju je sam začel), saj je bila Majzljeva gostilna v času delovanja njegovega sina Antona (*1830) znana že daleč okrog. Glej 'Bogatija iz Bele Cerkve'.

Elizabeta je bila tretja hči Jerneja Benčič (1764 -1833) in Marije Ambrožič. Kam so šle njene sestre Marija (*cca 1792), Neža (*1801), Jera (*1807), Barbara (*1809) in Meta (*1813) nisem našla. Prva gostilna, ki jo je vodil priženjeni Anton Majzelj je stala na začetku Šentjerneja. Ko je bilo opuščeno pokopališče okrog šentjernejske farne cerkve, je družina tam kupila zemljišče in postavilo novo »Majzljevino«. Franc Majzelj je umrl na naslovu Šentjernej 17.

Z Elizabeto sta imela sedem otrok, od katerih je najstarejša Marija (rojena leta 1822, pred poroko staršev) dočakala le zgodnje najstništvo. Usoda Frančiška (*1825), Jožefa (*1828), Ane (*1832), Jožefe (*1834) in še ene Marije (*1835) mi niso znane. Posest je pa podedoval tretji sin (ter četrti otrok) Anton (*1830).

Ob tej priložnosti se zahvaljujem Nadškofijskemu arhivu Ljubljana za vpogled v natančnejše podatke, kot sem jih lahko objavila v članku 'Dobrodelni Majzljevi' tako kot prečastitemu Janezu Rihtaršič, raziskovalki rodovnikov Etki Lutman ter Boštjanu Furlan. Zahvaljujem se tudi dr. Anji Dular in bratoma Majzelj.

Prevzemnik domačije Anton se je poročil z Jero Borse (o njunih šestih in izredno uspešnih otrocih glej 'Dobre partije Majzljevih 1.-3. del'). Kot zanimivost se za njihove kraje rojstva pojavljajo različne številke v Šentjerneju: 12, 14, 17 in 60. Oba sinova sta se oženila v dobrostoječe posesti. Gostilno so med drugo svetovno vojno bombardirali Nemci, današnja je zgrajena po tem. Po vojni je gostilno prevzel vnuk Jere in Antona, Dodo (*1922). Za njim jo je dolgo vodil njegov sin, pred kratkim pa je bila prodana Župniji Šentjernej – preveč se je namreč vmes spremenil stil življenja ljudi.

Družinsko izročilo izvor očeta Jere Borse, Martina (*1802), postavlja na Madžarsko. Dasiravno je madžarski izvor rodbine povsem možen, ga gre iskati globlje v preteklost vsaj še nekaj generacij nazaj, saj so Borseti tedaj že sedeli na večih kmetijah v okolici. Martinov oče Matjaž (1774-1828) se je rodil na velikem posestvu v Gorenjem Maharovcu 2. Z Ano Bevc (tudi Belc, Weiß, 1776 -1834) sta imela pet sinov. Martin (*1802) se je leta 1824 poročil s hčerko veleposestnika Jerneja Martinčiča (*1779) in Neže Rangus (*1796) iz Drame 14. Jera se je rodila leta 1804. Frančišek (*1807) se je poročil z Ano Kerhin (*1812) in ostal na domačiji v Gorenjem Mahorovcu. Njun edini sin Franc (*1833) je umrl še kot dojenček. Martinčiči in Rangusovi so živeli tudi na naslovih Drama 15 in 16. Kaj se je zgodilo z mlajšimi brati Martina Borse, Matijo (1805-1833), Jožefom (*1808), Janezom (*1813) in Petrom (*1818), mi ni znano. V arhivih vidno je pa, da so Borsetovi v Gorenjem Maharovcu posestvovali tudi številke 3, 6 in 8.