Atek in teta Mima

Za razliko od razgledane sestrične Anice, ki je veliko potovala po Avstro-Ogrski in jugoslovanski monarhiji ter je nasploh živela zelo mondeno (glej Teta Anica), ni teta Mima »nikamor šla«, kot je povedala teta Marija. Teta Mima je obiskovala Mladiko. Prvo, kar sem izvedela o njej, je bilo dvorjenje poljskega barona iz družine Lobkowitz.

»Sliši se kot iz pravljice,« je menil stric Joži – bratranec mojega očeta. Z njim sem imela med sorodniki po strani tete Mime največ stikov in še danes mi je žal, da se v začetku leta 2016 nisem mogla udeležiti njegovega pogreba. Mladi Lobkowitz je menda celo pristal s padalom v Podbrezjah, da bi imponiral teti Mimi. Pisal ji je veliko pisem, a jih je njena mama skrila. Teta Mima (1898–1977) jih je prejela šele, ko je že bila poročena z Bogdanom Pogačnikom (1894–1948), najstarejšim sinom Josipa viteza Pogačnika.

Bogdanov oče Josip je bil izjemno sposoben in uspešen politik. Klicali so ga Japica; več o njem bo sledilo pozneje. Bogdan sam je pa hodil v šolo skupaj s starejšim bratom tete Mime, Atkom. Vsi trije sinovi Japice so bili na uglednih položajih, pri čemer Bogdan sam ni doštudiral, a ga je po besedah tete Marije »oče šibal naprej«. Japica je imel tudi nezakonskega otroka, ki so ga »odpravili v Ameriko«.

Industrialec iz teh krajev Peter Kozina (*1876) bi bil primerna partija za teto Mimo. Leta 1930 so ga zastrupili z »nečim v župi«, kot je povedala teta Marija – »pa ne zarad' tete Mime«. Ni imel potomcev, dediče so pa pozneje prevarale banke.

Moj stari oče, Atek so ga imenovali, je bil šarmanten kot teta Zefa, dobrosrčen, premišljen in delaven. Vpisal se je na študij prava na Dunaju. Ko se je začela prva svetovna vojna, se je javil za prostovoljca na srbski fronti. Bil je močno projugoslovansko usmerjen in stric Tomše je razumel, da je Atek želel ob tej priložnosti priti v srbsko vojsko. A ga je odstranil s seznama in ga poslal na tirolsko fronto, kjer je bilo mirno. Od leta 1915 do konca vojne je tudi ostal tam, pri čemer je njegova mama, Fani Majzelj, skrbela, da ni bil v nevarnosti in da se je hitro vrnil. Med drugim je kartal na postojanki in to tako, da je dovolil oficirjem zmagovati. Nekega dne je štab zajel hud nemir – napovedal se je visoki gost. Pojavil se je sam Tomše, ki so ga sprejeli z vsemi častmi. Najprej je vprašal: »Kje je moj nečak?!« Od takrat naprej je Atku do konca vojne od vojaških dolžnosti ostalo le še kartanje z oficirji. Pri vojakih je začel tudi kaditi. Glej Avstro-ogrski podmaršal.

Po vojni je Atek prevzel vinsko trgovino, tako da tudi on ni doštudiral.